
Slatna ‒ »nezanimiva« gora, na katere razgledni vrh vodi prijetna pot
Normal 0 false false false X-NONE X-NONE

Normal 0 false false false X-NONE X-NONE

Kljub težavam s križem sem bila v petek kos vsaj Rašici. Tja sva »peljala« Janijevo nekdanjo sodelavko; narekovaji pomenijo, da dekle seveda ne potrebuje vodstva, sploh pa je bila najbrž že večkrat na Rašici kot midva. Toda iz dosedanjih izkušenj sva ji vendarle lahko povedala kaj novega, predvsem p

Normal 0 false false false X-NONE X-NONE


Prvi junijski petek 2021 je bil namenjen slikovitemu jamniškemu »pomolu«, Beli peči in Bičkovi skali. S stare ceste Ljubljana‒Kranj sva pred mostom čez Savo zavila proti Besnici. Skozi Spodnjo in Zgornjo Besnico ter Njivico sva se pripeljala v Nemilje (505 m) in v križišču pri gostilni Na Raspokah (

Ker sva si 6. februarja lahko privoščila le ta kratko dopoldansko, sva se odločila za Klobuk, hribček nad Stransko vasjo zahodno od Ljubljane. Njegovo uradno ime je Veliki vrh (kljub temu tudi na nekaterih zemljevidih piše Klobuk). No, prav velik ni (441 m, po nekaterih virih celo samo 399 m), je pa

Normal 0 false false false X-NONE X-NONE

Ker Jani zadnje čase zavzeto prebira literaturo o Triglavu, mu je prišla na misel kulturno-gorniška kombinacija, primerna za praznik slovenske kulture. Čeprav Prešeren ni bil gornik, v Krstu pri Savici ni mogel mimo lepot našega gorskega sveta. Odlomkom iz pesnitve bom dodala kratke opise najinihdož

Normal 0 false false false X-NONE X-NONE

Tole je v zadnjem času že drugi hrib, s katerim nisem mogla počakati, da pride na vrsto: pri Blegošu se je to zgodilo zaradi navdušenja, tokrat pa je razlog žal ravno nasproten. Potem ko nama je znanec poročal, da je smučal z Mesnovca, za katerega še nisva slišala, ga je Jani poiskal na zemlje

800x600 Normal 0 false false false X-NONE X-NONE

800x600 Normal 0 false false false X-NONE X-NONE

Na lanski dan zmage je cilj izbral Tomaž in tako k sreči tudi vozil, saj ima za ozke in vijugaste ceste veliko boljše živce kot midva, sploh jaz. Odpeljal nas je v Tolmin, kjer smo sledili smerokazom za Žabče in Zadlaz. V Žabčah smo zavili desno proti Zadlazu. Cesto nam je preteklo kar precej majcen

Za svoj (pred)novoletni pohod sva letos izbrala Zajamnike, eno naših najlepših planin. Ker tudi v takih »izrednih« okoliščinah, če se le da, rada greva po kaki novi poti, sva se predvčerajšnjim odločila začeti v Srednji vasi v Bohinju. Parkirala sva pod cerkvijo in pokopališčem (S 46.297793, V 13.92

800x600 Normal 0 false false false X-NONE X-NONE

800x600 Normal 0 false false false X-NONE X-NONE

Med vožnjo do izhodišča, prevala Honec, ki sva ga spoznala že med prejšnjo etapo, sva se, tako kot pred leti, ko sva se vračala s Smrekovca, ustavila v Belih Vodah (S 46.411686, V 14.960024) pri nekdanji podružnici osnovne šole Karla Destovnika Kajuha Šoštanj, ki je po pripovedovanju domačinke zaprt

Na Krimu sva bila že večkrat, enkrat tudi samo skoraj, a še vedno se najde kaj novega. Tokrat sva v vodničku Iz ižanskih vasi na vrh Krima 1107 m izbrala pot 974 iz Iškega vintgarja čez Dolenje senožeti. Parkirala sva na velikem novem parkirišču (S 45.915225, V 14.504692). Za 1 uro zahtevajo 1 evro

Čeprav je Limbarska gora gotovo bolj »razvpita« kot Sv. Mohor nad Moravčami, sta 9. aprila pri naju zamenjala vlogi. Odpravila sva se namreč na Mohorjev hrib nad Moravčami čez Limbarsko goro. Nekateri pišejo, da je Sv. Mohor pod Mohorjevim hribom, drugi, da je na njegovem nižjem vrhu. Kakorkoli – na

Bližali so se velikonočni prazniki in s popolnim zaprtjem države od 1. do 12. aprila je spet grozila omejitev na statistične regije. Zadnjega marca, ko sva še smela »čez mejo«, sva nadaljevala Šaleško planinsko pot (ŠPP). Parkirala sva pri Andrejevem domu na Slemenu (Šentvid pri Zavodnju 6, 1096 m,