knjigi namreč. Tokrat sem prebral knigi ali bolje rečeno eno zgodbo v dveh delih avtorice Kristine Ohlsson. Zgodba se napleta okoli glavnega junaka Martina Brennerja, ki je odvetnik v Stokholmu, kateremu vržena kost v obliki iskanja pravice za že umrlo Saro Texas kmalu iz idiličnega življ
je tema o kateri sem začel pisat, pa sem po parih vrsticah vse skupaj zbrisal, ker nima smisla več zgubljati besed o PCTju, koroni, okužbah in vsemu kar nam vsak dan lansirajo novičarski portali in mimo česar ne moreš pa tud, če bi bil slep in gluh, bi ti po moje na nek način poskušali informacije v
najin jesenski dopust v dvoje, no letos pa nama je spet uspelo. In ker nima smisla popravljati tistega kar ni pokvarjeno in ker se nakup avtodoma še mal odmika sma se pač zopet odločila za Istro, bolje rešeno za Novigrad. Najem mobilne hiške je več kot odlična rešitev, sploh zdaj ko res n
bojo rekli eni, ko bojo prebrali tale zapis. Ka pa vem mogoče pa res, vsak naj presodi sam. Torej pisati vedno in vedno o tem, kako bi bil svet lepši, če bi se vsak sklonil in pobral smet pa če tudi je ni sam odvrgel na tla, nima več smisla, ker jasno je, da enim niti na kraj pameti ne pr
je še ena od trilogij Kena Folletta. Gre za kar obsežne knjige od katerih sem prebral prva dva dela, ki sta dosegljiva tudi v e obliki, tako, da na tretji del še malo počakam ali pa ga bom moral prebrati pač v klasični verziji.Torej prvi del se začenja globoko pred drugo svetovno vojno in opis
je nova beseda v tem času, ko naši vladajoči lahko obvladujejo nastalo situacijo samo še z odloki, ker pač noben zakon zaradi pat pozicije v parlamentu ne gre več skozi glasovanje.Naslednja mantra tega časa pa je PCT oz. PC pogoj, ki je povzročil veliko nezadovoljstva med ljudmi, ki se k
"prostovoljni mus" , kot bi včasih temu rekli je namreč tale saga z cepljenjem in način kako držav na vse možne načine poskuša prisiliti prebivalce k cepljenju. Zadnji primer je izjava ministra Hojsa o tem, da v službo lahko hodijo samo policisti, ki so preboleli ali bili cepljeni proti Covid19, ost
nadaljevanka, ki je najlažje dostopna na Netflixu, verjamem pa, da tudi kje drugje vas bo kot je mene potegnila vase. Priznam, da sem se na začetku kar malo mučil z gledanjem a vse skupaj postane s časom vedno bolj zanimivo in napeto. Gre za vrhunsko domišljen scenarij, čeprav na prvi pogled z
leta so za nami in s tem tudi dopusti in počasi se spet začne šola in ko sem ravno začel razmišljati, da kaj napišem o svojem športnem udejstvovanju, pa sem zjutraj na poti na Valu202 slišal prispevek iz para olimpijskih igre, ki se te dni odvijajo v Tokiju. Me je postalo kar malo sram, n
od tega, da je lahko življenje lepše. In do tega je prišlo včeraj, ko sem se spet zapletel v neplodno debato na Twiterju, pa kljub temu, da se poskušam izogibati temu sem včeraj spet padel v eno in po njen dokončno zbrisal profil in naredil temu konec.Namreč ne samo, da vem, da so te debate itak nes
kot lani. Torej avgust je tu in že se vrstijo pozivi k temu, da se naj vsi vrnejo domov do 15. avgusta in s tem omogočijo normalen začetek šole in podobno. A seveda je še živ spomin na lansko leto, ko so se prav tako vrstili taki pozivi a vsi vemo kaka je nato bila realnost. Šola se je res zač
in še enkrat od domačega avtorja, tokrat je to Jaka Tomc. Gre za dve knjigi in o eni zgodbi, ki opisuje življenje Davida Locka, zgodba, ki je polna dogajanja, ki pa se na koncu izkaže, da gre predvsem za dogajanje v glavi junaka in za zelo kratke trenutke realnosti. Torej zgodba opisuje
tokrat je prišla na vrsto knjiga Tri sekunde, pod njo sta se podpisala dva švedska avtorja in že pregovorno to pomeni, da bo šlo za dobro branje.Kot rečeno, dober krimi triler, ki opisuje življenje infiltratorja, ki ga je policija nanovačila, da se je infiltriral v kriminalno združbo, kar ga j
in tokrat nekaj o delu, službi, stresu na delovnem mestu zaradi dela ali zaradi ljudi, ki te obkrožajo pri delu.Ja vem, ni ravno poletje čas, ko bi se na veliko razmišljalo o delu, zdaj je čas, ko se ljudje sproščajo, so na dopustih ali malo delajo med tem, ko čakajo na dopust in podobno. A vs
torej še ostajam pri domačih avtorjih in tokrat je na vrsti avtorica Irena Svetek, do sedaj zame še neodkrita pisateljica, tako da sem takoj prebral njen najnovejši roman Rdeča kapica, gre za krimič, v katerem avtorica lepo prepleta zgodbo med glavnimi liki, se vrača v njihovo preteklost in to
še ne pomeni, da se nič ne dogaja. Kot vas velika včina ve, ki me pozna sem sredi junija doživel hladen tuš, ko sem po več, kot šestih letih bil vrnjen nazaj na staro delovno mesto. Pa, da se razumemo, to, da sem moral nazaj me sploh ne boli, bolelo pa je spoznanje, da so mi določeni lagali v
in med tem, ko najbrž eni pogledujejo na to stran in jih zanima moj odziv na zadnje dogodke, pa jim lahko z veseljem povem, da se za enkrat ne bodo našli v teh zapisih, ne rečem, da ne v bližnji prihodnosti, ko se stvari malo postavijo na svoje mesto, zdaj pa ziher ne.Je pa za mene fajn zopet
Golek dol. Po dolgem času sem šel zopet na hrib, ki je bil v bistvu začetek mojega športnega udejstvovanja, hrib, na katerega sem šel včasih vsak dan in to velikokrat tudi dvakrat na dan. No zdaj v bistvu mi uspe še samo par krat na leto, ampak je vedno fino.Tokrat me je pritegnila tabla za ča
je naslov knjige, ki sem jo prebral skor tak kot da bi čez njo tekel oz na dušek bi se temu reklo. Res, da ni dolga in se jo da prebrat na hitro, ampak še bolj za to, da sem jo prebral tako hitro je kriva zgodba, ki kar vleče bralca iz poglavja v poglavje.Zgodba, ki opisuje kako ti lahko en sa
tud jaz. In sedaj se lahki vsi zgražate, ker sem skoz bil bolj ali manj prosi cepljenju. No sedaj, ko bom pa napisal zakaj sem se dal cepit pa boste lahko šele nergali. Torej, cepil sem se, da bom mel mir pred vsemi, da bom lahko šel tud kam na dopust in ne bom odvisen od nenehnega testir