Na ta dvoglavi vrh vzhodno nad Ljubeljem sva poskušala priti že davnega leta 2004, a sva se ga lotila z napačne (za naju prezahtevne) vzhodne strani, s Hajnževega sedla (tudi sedlo Korošica, 1701 m). Tega imam v lepem spominu, ker se je čezenj pred najinimi očmi pretakala megla, manj veselja pa sva
Tavanja po slovenskih hribihKadar se odpraviva plezat, se nama navadno pridruži Marjanain tudi 9. avgusta je bilo tako. Odpravili smo se na Raduho (2062 m), edini dvatisočak na severni strani Savinje. Nanjo smo se nameravali povzpeti po zelo zahtevni zavarovani poti in se vrniti po »navadni« planinski. Do prelaza Volovljek (Kr
Tavanja po slovenskih hribihNa prvi dan (lanskega!) avgusta sva se namenila na Srednjo peč (1920 m) in skoraj natanko po enem letuspet parkirala desno pred ljubeljskim predorom. Samo še eno mesto je bilo prosto, parkirišče onstran ceste pa je od najinega zadnjega obiska postalo plačljivo (3 evre na dan), a je bilo tudi že doka
Tavanja po slovenskih hribihTako kot 14. julija 2020sva se tudi 26. julija odpravila v bohinjski konec, tokrat na Raskovec. Za mostommed Laškim Rovtom in Ribčevim Lazom (S 46.268511, V 13.898647) sva zavila levo na kar dobro, a ozko gozdno cesto. Čez približno 1 km sva na Goričici, pri taboru taborniškega društva Rod upornega
Tavanja po slovenskih hribihLetos je prav Blegoš doletela čast, da je 27. decembra postal najin zadnji cilj v letu. Dva dni prej je zapadlo dovolj snega, da nisva bila v dvomih: Blegoš bo bel. Že leta ga namreč obiskujeva vsako zimo, saj je v snegu najlepši. Imela sva tudi »častnega gosta«, Tomaža, ki ‒neverjetno, a resnično ‒
Tavanja po slovenskih hribihNormal 0 21 false false false /* Style Definitions */ table.MsoNormalTable {mso-style-name:"Table Normal"; mso-tstyle-rowband-size:0; mso-tstyle-colband-size:0; mso-style-noshow:yes; mso-style-parent:""; mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt; mso-para-ma
Tavanja po slovenskih hribihZa drugi skupni »podvig« s Tomažemsmo 14. julija izbrali Pršivec (1761 m). Tam sva z Janijem sicer že bila, a tedaj sva začela na Vorenčkojci, tokrat pa smo parkirali pri Koči pri Savici (653 m), ki so jo ravno takrat obnavljali, in novem Planinskem domu Savica. Za celodnevno parkiranje smo plačali
Tavanja po slovenskih hribihNormal 0 21 false false false /* Style Definitions */ table.MsoNormalTable {mso-style-name:"Table Normal"; mso-tstyle-rowband-size:0; mso-tstyle-colband-size:0; mso-style-noshow:yes; mso-style-parent:""; mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt; mso-para-ma
Tavanja po slovenskih hribihPrvo julijsko nedeljo smo se z Marjanoodpravili raziskovat hudourniški Beli potok, znan po neokrnjeni divjini in še posebej skočnikih. Kaj je skočnik? SSKJpravi: »nar. zahodno večji kamen, skala v strugi potoka ali reke, ki povzroča brzico, manjši slap: potok teče čez številne skočnike« (enako
Tavanja po slovenskih hribihV letošnji 10. številki Planinskega vestnika je David Račič objavil članek o manj znanih vrhovih Polhograjskega hribovja. Za naju kot nalašč za čase, ko smo omejeni na domače regije. Midva sva si iz njega za prvi cilj izbrala Krevsovo skalo (o tem bom pisala, ko bo končno prišlo na vrsto, Janijeve z
Tavanja po slovenskih hribihKer 25. junija zaradi napovedanega dežja nisva mogla po Poti Silva Korena na Krn, sva posegla po »rezervi«: Kolovratu med Kobaridom in Tolminom. Njegov greben teče po slovensko-italijanski meji. Prehoditi sva ga nameravala od vrha Na gradu do najvišjega Kuka. Namesto palic sva vzela s seboj dežnika.
Tavanja po slovenskih hribihOdpovedalo mi je koleno (kljub dvomom svoje zdravnice še vedno upam, da le začasno), zato se je Jani 7. novembra odpravil hribolazit sam. Spričo epidemičnih časov se je moral za povrhu zadovoljiti še z razmeroma skromnim ciljem – Čemšeniško grajsko potjo. To je dobrih 12 km dolga krožna pot po hribo
Tavanja po slovenskih hribihNajino letošnje Posočjese je začelo 24. junija in za prvi dan sva imela v načrtu slap Strešico. Parkirala sva takoj za mostom čez Kotlino južnem na koncu Loga pod Mangartom pod slikovito Jerebico, kjer je prostora le za dva do tri avte (S 46.398262, V 13.594993). Od avta sva se odpravila sko
Tavanja po slovenskih hribihZa predzadnjo junijsko nedeljo sva si izbrala Vratca, razgleden vrh v severnem grebenu Kočne. Tja vodi zahtevna markirana pot od Češke koče, torej sva se odpravila k njej. Pri izvozu Kranj ‒ vzhod sva zapustila avtocesto in se odpeljala na Jezersko. Na Zgornjem Jezerskem sva za avtobusno posta
Tavanja po slovenskih hribihNa tej razgledni gori nad zatrepom doline Voje in Vodnikovim domom sva že bila pred štirinajstimi leti. Spominjam se je predvsem po razkošju cvetja ob poti, od kod sva se podala nanjo, pa sem morala že pogledati v zapiske: z Rudnega polja. Ime (tudi različica Tošc) naj bi izviralo iz prvotnega Tolst
Tavanja po slovenskih hribihKonec lanskega leta naju je Janijev bratranec Tomaž presenetil z razkritjem, da se je lotil SPP. Sploh nisva vedela, da hodi v hribe! Domenili smo se, da pojdemo kdaj tudi skupaj. Tako smo se 2. junija odpravili na Tolsto Košuto. Z Janijem sva tam že bila(takrat še na Mali Košuti in Plešivcu) in sva
Tavanja po slovenskih hribihZadnjo majsko soboto sva se odločila za zimsko pot na Golico. Spomnila sva se namreč stare lesene tablicepri Karlovem (Korlnovem) rovu in pričakovala, da bova bolj ko ne sama, razen na cilju seveda. Toda ko sva se pripeljala na Planino pod Golico, sva debelo pogledala: dvorišče pri Belcijanuje bilo
Tavanja po slovenskih hribihLisca (948 m) je v vseh letnih časih zelo obiskan vrh v Posavskem hribovju. Razlogov za priljubljenost je obilo: je razgledna, z nje vzletajo padalci in zmajarji, vremenarji imajo na njej radar in postajo, v Tončkov dom in Jurkovo kočo prihajajo planinci, kolesarji, športniki, šole v naravi. Prvič s
Tavanja po slovenskih hribihSem že hotela napisati KKK, a je pregrozno, 3K pa je že (zelo!) zasedeno, zato sem odnehala in v naslovu kratko malo naštela hribe, ki sva jih oblezla 18. maja. Jani, ki je bolj razumen kot jaz, mi vedno dopoveduje, da mora biti v naslovu ime cilja, sicer zapisa nihče ne najde. Pa pravijo, da je pam
Tavanja po slovenskih hribihTa teden sva se tri dni potepala po Dolini Triglavskih jezer in nad njo. Prvi dan sva prišla do Koče pri Triglavskih jezerih. Vedela sva, da je v njeni bližini spomenik Alojzu Knafelcu, očetu naše planinske markacije. Že od daleč sva bila ob pogledu na skalo s spominsko ploščo razočarana, ker ni bil
Tavanja po slovenskih hribih