ne cepiti se je sedaj vprašanje. In takoj na začetku naj pojasnim, da jaz nisem noben anticepilec ali kaj podobnega, prej nasprotno, zagovarjam cepljenje s cepivi, ki so preizkušena in, ki zagotavljajo imunost za premnoge bolezni, ki so bile v preteklosti še veliko hujše kot je sedaj Covid19. V
iz serije knjig Prvi zakon. Ko sem iskal za nazaj sem videl, da sem prvo prebral leta 2017, potem o drugi nisem nič zapisal, no sedaj sem prebral še zadnjo... Dejstvo je, da je vsebina povezana in dokaj zapletena in bi za tako vrsto zgodb bilo daleč najbolj, da se prebere v krajšem časovnem ra
je rekla Tatjana. No ne glih, je pa res, da sem kupu gramofon. Roko na srce, doma do sedaj razen malega radia in pa seveda TVja nismo imeli kakih ekstra akustičnih naprav, tako, da smo muziko pač vrteli na TVju preko youtuba. Me je pa malo nazaj prešinilo, da pa bi mogoče lahko meli nekaj za p
je za nami in ko sem prebral skoraj vse knjige izdane do sedaj (razen ene) sem prav z zanimanjem pogledal tudi prvih šest delov serije. Kljub kritikam glede govora, saj so eni skoz navijali za mariborščino se je meni zdelo čisto vredu, da se je v seriji govorilo kot se je, ker itak ne igr
že tradicionalno preživljamo na Rogli in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Imamo pač srečo, da imamo "svoj" apartma in smo tako preživeli teden dni v obilju snega in z občasnim občutkom, da imamo del narave resnično samo zase, čemur je v veliki večini pripomoglo dejstvo, da so korona ukrepi temeljito
a tokrat zapakiran v platnice. Gre za novo knjigo Tadeja Goloba. Saj vem, da za vsako rečem, da je boljša kot prejšnja, ampak ta pa je nekaj posebnega. Ne samo, da je avtor uspel v rekordnem času vpeti aktualno dogajanje in bo knjiga v bistvu nekako tudi dokaj verodostojen dokument o doga
so bili tema na podkastu Marka Robleka Zagret za tek. Med vsemi, enimi skoraj neverjetnimi nizi, kjer tekači neprekinjeno tečejo 50 plus let, se najde tudi veliko Slovencev, ki tek prakticirajo vsak dan. Med moškimi je zmagovalec Gregor Baš, ki teče vsak dan od oktobra 2008, res impresivno. No
in to kako, sploh pri nas na delovnem mestu razkužujemo, kaj razkužujemo polivamo razkužila po mizah, po tipkovnicah, po miškah, po telefonih, stolih in ne vem čem še vse. Vse lepo in prav a ko pogledamo statistiko okuženih pri nas na delovnih mestih, pa ajde ne bom reku da smo prvi, ker
točno od tam kjer smo končali. S pandemičnim filingom dalje, šola od doma, delo od doma, ukrepi v takih in drugačnih oblikah, vse to in še več, kar nas še mogoče čaka v prihodnosti. Napovedi namreč niso rožnate.Ampak tokrat bomo nadaljevali s športom. Tudi tu smo nadaljujem točno tam kjer sem
in še marsikaj od tega so čustva, ki se v teh časih pojavljajo med ljudmi. To so časi, ki v ljudeh povzročajo tesnobo, občutek nemoči in splošno nelagodje, to so časi, ki ljudi hote ali nehote odtujujejo in jih od tega, da so socialna bitja hočejo spraviti na nivo odtujenosti. Vse to bo še bol
ko si enkrat na oblasti res mora biti nekaj posebnega, zdaj bi mal v hecu reku, da bi to lahk vprašal ženo, ker pač ona je doma na oblasti. A pustimo zdaj šale, ker to kar se dogaja še malo ni smešno, sploh tale vdor včeraj v kongres v ZDA ni niti malo smešen, prav nasprotno za nekatere se je
ki ga lahko z eno besedo kaotično je pri koncu. Leto, ki bo zaznamovalo še generacije zanamcev in to v večih stvareh. Ampak o tem je bilo zapisanega že na teh straneh obilo stvari in je skoraj že nesmiselno še naprej razglabljati. Kar se naše familije tiče smo vzeli stvari nekako po svoj
a tokrat sem moral. Prekopiral bom namreč zapis ki je bil objavljen v Dnevnikovi kolumni, samo v razmislek vsem in vsakomur o teh časih katere živimo, nekateri pa žal životarijo.Matjaž Figelj, dr.med., spec. interne medicine: Dolce vita (sladko življenje) (Dnevnikova kolumna, 30.12.2020)L
še zadnja knjiga letos, ki mi jo je uspelo prebrati. Gre za še eno kriminalko slovenskega avtorja, ki se z lahko to kosa z avtorji iz tujine. Knjiga naplete zgodno o umoru, ki pa ima svoje korenine v dani preteklosti v času druge svetovne vojne. Gre za preplet zgodbe iz koncentracijskega taborišča,
cepivo torej. In kot neka odrešilna bilka se sedaj propagira med državljani, po drugi strani pa se že sliši kako se je le manjši del zdravstvenega osebja dal cepiti. Po svoje je to razumljivo, cepivo je novo, raziskave so bile narejene hitro, da ne rečem površno in kje pa piše, da je tudi stoodstotn
še predzadnja oz. glede na to, da pride nova naslednje leto predpredzadnja knjiga Avgusta Demšarja, ki sem jo prebral, je tudi daleč najobsežnejša do sedaj od tega avtorja. Če kaj lahko rečem, da se vidi, da avtor iz knjige v knjigo napreduje tako z zapletenostjo zgodb, kot z razvojem likov in
je nekaj, kar prakticirma že kar nekaj časa. Sem pa prav šel pogledat kdaj sem mel zadnjo pavzo zaradi bolezni. Z malo truda sem ugotovil, da je to bilo zadnje tri dni v februarju in prvih pet dni v marcu leta 2017. Pa še top je bilo zaradi težav z hrbtenico. Od takrat naprej pa vsak dan
teden šolanja od doma in ob enem tudi vseh ostalih strogih ukrepov, ki ji sprejela vlada. Ko pričakujemo, da bi se po dveh tednih že morali poznati rezultati novega lokdauna pa vsi "presenečeno" ugotavljamo(jo), da se trend okužb ne manjša, da se število umrlih ne manjša. Kje je torej problem.
ali bolje rečeno, ko tisti, ki se imajo za vsevedne očitno več ne vejo kaj bi. No, slednje je lahko jasno vsakemu, ki vsaj malo hočeš ali nočeš spremlja dogajanje v naši okolici. O tem, kako so eni ukrepi res nesmiselni lahko pove slehernik, ki je zaradi njih sedaj ob zaslužek in posledično tu
so te dni zelo uspešni. Celi svet vključno z našo blatnodolsko dolino se ukvarja z volitvami v Ameriki, eni navijajo za enega, drugi za drugega in to počnejo bolj ali manj javno. No, kot je pri nas pač navada smo tudi tu razdeljeni, kar sploh ni narobe, če nebi pa ravno tisti, ki bi morali naj