Ta vikend sem bil na obisku pri Zoranu in Ivi na Reki. Dolgo je trajalo, da sem se končno spet odpravil do njiju, smo pa zato res dobro izkoristili lep vikend v bolj prijetnih temperaturah, kot smo jih bili v zadnjem mesecu vajeni pri nas. V soboto sva se z Zoranom zapeljala v Velo (tudi … Nad
Včeraj sem se odpravil na turo šele sredi dneva in sem šel na Jezersko, kjer je polno manj poznanih in nižjih vrhov, kot nalašč za krajši pohod. Že sedem let nisem bil v Makekovi Kočni in se nisem niti spomnil kam sploh moram iti, tako da sem šel kar po cesti, dokler nisem prišel do … Nadaljuj
21. dan: Kašgar – Biškek Pred nami je bila vožnja nazaj v Kirgizijo, po novi cesti nam je uspelo priti v enem dolgem dnevu vse do Biškeka. Še najbolj nas je skrbel prehod čez mejo, k sreči je šlo na izhodu iz države precej hitreje. Kljub temu so spodnjo carino odprli šele ob 9h, tam … Nadaljuj
23. dan: Istanbul mimogrede Po treh letih ponovno v Istanbulu, tudi tokrat le mimogrede, ker je bila pač priložnost. Tako smo na poti doživeli tri povsem različna mesta: eksotični, a zatirani Kašgar; moderni Biškek, s pridihom sovjetskih časov; in svetovljanski Istanbul. Kot sem omenil, je turški vp
19. dan: Povratek v Kašgar Naše bivanje na gori je bilo pri koncu. Po prvotnem načrtu smo imeli sicer še en dan časa, ki pa nam je bil zdaj odveč in smo se raje dogovorili za še en dan v Kašgarju, kjer se bomo lahko pošteno umili, najedli in naspali. Po zajtrku smo se odpravili … Nadaljuj z br
15. dan: BT – T1B Iz baze do vrha je približno 3100 m višinske razlike. Običajno se vzpon opravi v 4 dneh, z vmesnimi tabori T1 (5550 m), T2 (6200 m) in T3 (6800 m). Pešaki potem na sestopu ponovno prespijo v zgornjem taboru in peti dan sestopijo v bazo. To je nekako klasičen pristop, … Nadalj
8. dan: BT – T1A – BT Kot rečeno, je bila prednost pohodov po Kirgiziji ta, da smo v bazni tabor prišli že aklimatizirani. Brez tega je življenje na 4400 m lahko hudo neprijetno. Po svoje je bližina ceste lahko torej slabost, saj se mimogrede pripelješ na 3800 m, od koder je nato le še … Nadal
V zadnjem mesecu sem prehodil kar nekaj meni še nepoznanih poti na Solčavskem – in pri tem vedno zelo užival. Tokrat smo šli z Marušo, Slavi in Džanijem iskat lepše vreme na ono stran, kjer smo našli prav lepo turo na varnem pred dežjem. Mimo koče na Klemenči jami in pod mogočno severno steno
6. dan: Kašgar – Subashi Odhod je bil predviden šele dopoldne, nas pa je vodič vrgel iz postelje ob 6:30 in nas nagnal na avtobus. Menda naj bi bil nek kitajski praznik in bodo vse ceste po mestu zaprte… Od Kašgarja se proti jugu vije t.i. Karakorumska avtocesta, ki povezuje Kitajsko in Pakistan. Zn
4. dan: Taš rabat – Kašgar Sinkiang na severozahodu Kitajske je največja in hkrati najredkeje poseljena kitajska pokrajina. V zgodovini daleč od takratnega kitajskega Osrednjega kraljestva, je bila pokrajina poseljena z različnimi nomadskimi ljudstvi mongolskega in kavkazijskega porekla. V 10. stole
Tam nekje v osrčju Centralne Azije leži gora, tako visoka, da so jo domačini poimenovali »Oče ledenih gorá«, ali Mustagh Ata. Nad pusto in negostoljubno pokrajino se kot osamelec dviga 7509 metrov visoko – več kot tri in pol kilometre nad okoliško planoto, da je prav neverjetno, kako je iz zemlje zr
1. dan: Biškek – Ala Arča Pot na Kitajsko nas je vodila preko Kirgizije, saj je letalska povezava neprimerno bolj ugodna kot let preko Pekinga v Kašgar. Tako smo zvečer poleteli iz Ljubljane do Istanbula in naslednji dan zjutraj že pristali v glavnem mestu Kirgizistana. Skorajda mimogrede v drugi sv
Robanov kot je malce zakoten in precej idiličen kotiček. Večkrat sem ga že gledal od zgoraj, še nikoli pa nisem bil tam. Po včerajšnji vroči turi sem se zato odločil za obisk te doline, kjer sem si pod mogočnimi stenami obetal nekaj več sence – in seveda spoznavanje novih krajev. Za prvi vtis
Letos se nekam neobičajno pogosto potepam nad Vrati. Pa kljub temu ugotavljam, da sem bil na Kukovi špici nazadnje marca 2012 – torej ne bo nič narobe, če jo ponovno obiščem. Poleg tega se mi je prav tako po več letih spet pridružila Kristina. Pa nisva bila nič nostalgična, rajši sva uživala l
Na praznični torek sem se spet potepal po zahodnih Karavankah. Ker nisem šel spat s kurami, sem tudi zjutraj ignoriral petelina, zato sem potreboval nenaporno in hladno turo – pa sem se spomnil na dolino potoka Hladnika. Tam sem spet prehodil še en delček labirinta lovskih poti, ki so udobno s
Tole je bila zares čudovita tura v enem najbolj samotnih in odmaknjenih kotičkov Kamniških Alp. Dolg in razgiban greben ponuja marsikaj: od prijetnih gozdov, slabo uhojenih stezic, redko obiskanih vrhov do zahtevnega iskanja prehodov v skalah in ruševju, izpostavljenega plezanja in, seveda, širnih r
Spet v Vratih na še eni izredno lepi turi! Hkrati pa tudi eni bolj mrzlih tur po dolgem času! Celo sam si težko predstavljam, da sem še zjutraj šklepetal z zobmi, ko se popoldne nažiram s sladoledom v dolini… V soboto sem se šele pozno popoldne pripeljal v Vrata in se v prijetni senci povzpel
Danes na še eni lepi in samotni turi v martuljškem kraljestvu. Slapovi, idiličen gozd, senca in hlad, nekaj iskanja poti, ruševnat greben, sončni razgledi, udoben sestop in ledena osvežitev. Skratka, ponovno se je izkazalo, da ne rabiš visokih in eminentnih ciljev za lepo doživetje. Ravno ugotavljam
Včeraj smo šli z Marušo in Nežico na eno krasno turo nad Remšendolom. Že spet so minila skoraj tri leta preden sem se vrnil v to pozabljeno dolino, ki je pravi skriti biser tik za mejo. Navsezgodaj smo začeli, kratek čas po dolini, nato pa po prijetni poti skozi strm gozd do idilične jase pod …
V nedeljo sem ponovil prečenje tega strmega in rušnatega grebena. Krušljivo, zaraščeno, a očitno mi je bilo vseeno dovolj všeč, da sem se spet vrnil… Kakšnih sprememb ni; v gozdu je še vedno veliko podrtega drevja, da je treba poiskati nadaljevanje stezice do Škrbinjeka. Potem pa po grebenu če