Za predzadnjo junijsko nedeljo sva si izbrala Vratca, razgleden vrh v severnem grebenu Kočne. Tja vodi zahtevna markirana pot od Češke koče, torej sva se odpravila k njej. Pri izvozu Kranj ‒ vzhod sva zapustila avtocesto in se odpeljala na Jezersko. Na Zgornjem Jezerskem sva za avtobusno posta
Tavanja po slovenskih hribihNa tej razgledni gori nad zatrepom doline Voje in Vodnikovim domom sva že bila pred štirinajstimi leti. Spominjam se je predvsem po razkošju cvetja ob poti, od kod sva se podala nanjo, pa sem morala že pogledati v zapiske: z Rudnega polja. Ime (tudi različica Tošc) naj bi izviralo iz prvotnega Tolst
Tavanja po slovenskih hribihKonec lanskega leta naju je Janijev bratranec Tomaž presenetil z razkritjem, da se je lotil SPP. Sploh nisva vedela, da hodi v hribe! Domenili smo se, da pojdemo kdaj tudi skupaj. Tako smo se 2. junija odpravili na Tolsto Košuto. Z Janijem sva tam že bila(takrat še na Mali Košuti in Plešivcu) in sva
Tavanja po slovenskih hribihZadnjo majsko soboto sva se odločila za zimsko pot na Golico. Spomnila sva se namreč stare lesene tablicepri Karlovem (Korlnovem) rovu in pričakovala, da bova bolj ko ne sama, razen na cilju seveda. Toda ko sva se pripeljala na Planino pod Golico, sva debelo pogledala: dvorišče pri Belcijanuje bilo
Tavanja po slovenskih hribihLisca (948 m) je v vseh letnih časih zelo obiskan vrh v Posavskem hribovju. Razlogov za priljubljenost je obilo: je razgledna, z nje vzletajo padalci in zmajarji, vremenarji imajo na njej radar in postajo, v Tončkov dom in Jurkovo kočo prihajajo planinci, kolesarji, športniki, šole v naravi. Prvič s
Tavanja po slovenskih hribihSem že hotela napisati KKK, a je pregrozno, 3K pa je že (zelo!) zasedeno, zato sem odnehala in v naslovu kratko malo naštela hribe, ki sva jih oblezla 18. maja. Jani, ki je bolj razumen kot jaz, mi vedno dopoveduje, da mora biti v naslovu ime cilja, sicer zapisa nihče ne najde. Pa pravijo, da je pam
Tavanja po slovenskih hribihTa teden sva se tri dni potepala po Dolini Triglavskih jezer in nad njo. Prvi dan sva prišla do Koče pri Triglavskih jezerih. Vedela sva, da je v njeni bližini spomenik Alojzu Knafelcu, očetu naše planinske markacije. Že od daleč sva bila ob pogledu na skalo s spominsko ploščo razočarana, ker ni bil
Tavanja po slovenskih hribihPotem ko sva raziskala sotesko Žaklja Klomo in njeno okolico, tudi dva bližnja hriba, je 8. maja prišel čas, da popeljeva v sotesko še Marjano. Dobili smo se na Dovjem pri Aljaževem hramu, kjer imajo posnetek Aljaževega stolpa in že utrujeno tablo s panoramsko sliko res lepe okolice, v bližini pa je
Tavanja po slovenskih hribihZadnjega aprila sva se namenila na Janče, ker smo bili zaradi koronavirusne epidemije še vedno zaprti v občine. Toda zvečer smo izvedeli, da je od polnoči »zapora« konec, zato sva se na hitro odločila za ugotavljanje, kako lahko peljeva Marjano po Klomi, ne da bi se bilo treba po soteski tudi vračat
Tavanja po slovenskih hribihJanija je zaprtost v domačo občino tako jezila, da se je 23. aprila zavestno odločil prekršiti črko predpisa. Seveda ga nisem pustila samega, sploh ker sem bila tudi jaz – sicer bolj pohlevna – prepričana, da bova kljub vsemu ravnala v duhu nove koronavirusne ureditve: dan bova prebila na čistejšem
Tavanja po slovenskih hribihKam v »ograjeni« ljubljanski občini v hrib, da ne bo preveč cestin prevelike gneče? Rašicase je sicer kar izkazala, Šišenski hribpa je bil grozen in Jani si je vtepel v glavo, da ima tega aresta dovolj in bova šla na Veliko planino uživat vijolično razkošje spomladanskih žafranov (pred leti sva to ž
Tavanja po slovenskih hribihŠe vedno omejena na svojo občino in sita cest od zadnjič sva si 9. aprila izbrala cilj, ki je »pravi« hrib, in pot, na kateri nisva pričakovala drugih hodcev: Rašico po grebenu z vodiške strani. Zavedala sva se, da bova pri tem »za nekaj metrov« prestopila občinsko mejo, a po izkušnji iz časa, ko sv
Tavanja po slovenskih hribihKonec marca so nas zaradi koronavirusne epidemije omejili na občine, zato sva se 6. aprila podala na Kostanjevo pohodno pot v največjo ljubljansko četrtno skupnost Sostro. Pomlad sicer ni čas za kostanj, a vsaj ni bilo nevarnosti, da bi se srečala z nabiralci, in ravno srečanjem sva se skušala ognit
Tavanja po slovenskih hribihZaradi prepovedi združevanja na javnih mestih sva 28. marca izbrala še en odmaknjen cilj, kjer nisva pričakovala gneče, Volovjo reber. To je sleme vzhodno od Ilirske Bistrice na jugozahodu Snežniške planote,ki ga domačini imenujejo Gure. Vleče se od Milanke na severozahodu do najvišje Velike Milanje
Tavanja po slovenskih hribihKo sva bila prejšnjikrat na Črni gori v grebenu med Vrati in Kotom, naju je malo jezilo, da nisva videla tamkajšnjega bivaka. Zaradi koronavirusne nadloge sva se spet spomnila nanj, saj naj bi bila v tisti samoti na varnem pred »kužnimi« srečanji. Spet sva se odpeljala na Kosmačev preval (S 46.4369
Tavanja po slovenskih hribihKljub hudim zaostankom vztrajno popisujem najina doživetja po vrsti, le tu in tam napravim kako izjemo, kakor sem jo pri Arihovi pečiin Blegošu, ki sta bila na vrsti za nazadnje popisanim Kumom. Pot med krošnjami Pohorje dva dni pred njim pa pravzaprav niti ne šteje, saj se vnukinjama, ki sva ju pel
Tavanja po slovenskih hribihLjubitelji Kuma in Kumljanskega hribovja ali kar »kumljanskega kraljestva« pravijo najvišjemu vrhu Posavskega hribovja (1220 m) tudi zasavski oziroma dolenjski Triglav. Nanj vodi več poti in štiri sva že preizkusila: iz Zagorja skozi Čebulovo dolino, iz Hrastnika, iz Zidanega Mosta skozi Škratovo do
Tavanja po slovenskih hribihOba rada segava po knjigah mojega profesorja Stanka Klinarja, tako lepo in zanimivo piše. Tretjo februarsko nedeljo naju je »pregovoril«, da sva se odpravila na Borovlje in Plani(či)co nad Dovjim. Je pa kar strog glede imen: Borovje, kakor je zapisano na nekaterih zemljevidih, ni prav, in tudi z »ur
Tavanja po slovenskih hribihKo sva se v začetku februarja vrnila s smučanja v Val Gardeni, je bilo na Gorenjskem tako neurje, da sva se bala podrtih dreves in drugega razdejanja, zato sva se odločila za Snežnik. Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu za Unec in zavila v smer Cerknice. Na Bloški Polici sva skrenila desno
Tavanja po slovenskih hribihKo sem se 6. junija ravno lotila pisanja včeraj objavljenega zapisa o Rašici, sva si zaželela sprehoda, a se nisva domislila nič zanimivega. Tedaj se je Jani, ne da bi bil vedel, o čem trenutno pišem, spomnil čudnega kažipota, na katerega sva naletela na poti na Rašico: Pizdnca. Pojdiva gledat, kaj
Tavanja po slovenskih hribih