
Letos je bil Hochspitz v pršiču večkrat pohvaljen, a smo dvakrat preveč cincali zaradi vremena (vožnja v dolino Lesachtal je dooolga), in je bilo končno treba videti to čudo. Izhodišče 1200+ m, zaselek Winkel, po cesti skozi Winklertal do 1500+ m, kjer se svet nad gozdom dokončno odpre. Mi smo sledili zelo čudni špuri, ki nas je vodila zelo slikovito, a močno gori-doli-naokoli. Direktna varianta vodi v smeri JV več ali manj naravnost na vrh (greben se doseže nekaj 10 vm S od vrha)... Tam okoli je še nekaj zanimivih pobočij. Pri poskusu smučanja po širokem SV pobočju Hochspitza smo zaradi razm…

Kaj storiš, če na vrhu ozebnika ugotoviš, da so razmere proti vrhu Jalovca odlične, ti pa si zaradi lenobe doma pustil dereze in s seboj vzel samo TS aluminijasto igračko v obliki cepina? Nič, pač odsmučaš po ozebniku in se 'tolčeš' po glavi... Mene je zaradi take sorte lenobe že 'bolela' glava. Tokrat se je res bolj računalo na 'oglaševani' sobotni pršič v ozebniku (ki ga nismo več našli), na Jalovec pa zaradi večje pošiljke novega snega in vetra v resnici ni bilo za misliti, a se je prav tam prikazala "Marija". Na koncu sva imela z Boštjanom še srečo pri tekmi z meglo, ki se nama je tik pre…

Lani smo v primerni porciji pršiča uživali na S pobočjih Hochkreuz a, letos smo na planini zavili levo na Kreuzeck. Z vrha smo najprej odsmučali po lepem in mestoma kar strmem pobočju tik desno od pečin na S (400 vm, pršič brez dna), naokoli nazaj na vrh in sledil je še spust po čudoviti vršni Z flanki...

Z Boštjanom sva šla na peš sprehod po Begunjščici, kjer sva že spodaj sklenila, da bo najin vodnik izključno nos in lepi prehodi. Tako sva spodaj najprej obrnila v Jančevi, potem višje na plazu našla sledi, ki so naju povedle po zelo luštni Ostržkovi smeri (še kak meter snega, pa bo prav lepo smučarska) na Begunjsko Vrtačo. Za sledmi sva sestopila po Lenuhovi in se na drugi strani Šentanca zapičila v obetaven snežen jezik. Sledila sva prehodom na greben, po njem tipala levo in desno, na koncu pa na vrh stene prišla več ali manj točno po sredi. Sestop po Y me je prepričal, da bo potrebno grapo…

V zimskih razmerah sva dvakrat po Hanzovi že pristopila na vrh Prisanka. Enkrat na samem koncu zime, drugič na začetku. Tokrat je bilo v planu, da se gre čez steno sredi zime, da se namesto smotanega začetka Hanzove poti poišče "skriti žleb" in da se gre skozi Hudičev žleb. Do vrha Hudičevega žlebu je bila stvar, razen orientacije spodaj, potem precej enostavna, višje je pa pozimi očitno konec "civilizacije" in nas je pričakala druga pesem... "Skriti žleb", ki vodi iz zatrepa s slapovi v vpadnici Hudičevega žleba, sem v literaturi večkrat zasledil. Dejansko stvar niti slučajno ni skrita, ampa…

S grapa VMPonce nas je vabila že lani, a smo preveč odlašali. Letos smo bili očitno prezgodnji, žal se pa (ne)zalitost grape razkrije šele po dooolgem pristopu čez Kotle. Vseeno smo našli lušten nadomestek v obliki direktnega pristopa točno na vrh MMPonce, ki je v idealnih razmerah celo smučljiv. Z vrha smo neuspešno poskušali v labirintu spusta v Veliko Dnino in smo tako žal morali odsmučati nazaj čez Kotle, kjer nas je morila nebodigatreba kloža... A zakaj potem 'vrhunska tura'? Zato, ker se spodnji in zgornji Gorenjci očitno slabo razumemo!

Čeprav sva si zatrdila, da se z nevejsko nihajko ne peljeva več, naju je po naporni sobotni hajki premamila lenoba. Dobesedno vzeto niti nisva prelomila obljube, ker sva se zategnila z novo gondolsko žičnico in spet sva se zaklela, da je bilo to prvič in zadnjič (Kar se vljudnosti, ustrežljivosti in kompliciranja tiče, so Italijani klasa zase!). Na srečo sva se kmalu otresla direndaja smučišča in zavila pod SV steno Prestreljenika...

Čez Viševo SV deber sva s smučmi že plezala, a sva morala smučati na drugo stran. Takrat je bilo jasno, da je smer v dobrih razmerah zelo lepo smučljiva - prostora je namreč presenetljivo ogromno, le dva kratka odseka sta ožja, pa tudi tam se da zavijati. Dvakrat kasneje sva v steni obračala, ker sploh nisva prišla čez (kopen) ključni skok. Tokrat je bilo potrebno poskusiti tudi v hladni zimi, ko je skok še okovan v led; vsaj upali smo, da bo. In je tudi bil! Še več, ozebnik je bil tako lepo zalit in snežne razmere (razen na par mestih) tako ugodne, da sploh ni bilo dileme, kje bomo smučali v…

Južni žleb (Canalone sud) sva že velikokrat gledala, a se prav v ključni del (zavoj desno) od nikoder ne vidi prav dobro. Sicer je pa glavni problem, kako sploh priti do žlebu, kajti direktna varianta je res le malokrat zalita, na desni sta sicer tudi dve možnosti, najbolj atraktivna (= fotogenična) pa izgleda leva varianta mimo Stolpa vrh Strmali in tja smo se tudi zapodili. Spodaj nad Stolpom smo morali kar štrikati in se varovati, začuda pa je bil zatem sam žleb presenetljivo lahak (v celoti zasnežen), res je pa najbolj strmo na zgoraj omenjenem vogalu. Sama kulisa z vseobsegajočim megleni…

Nič posebnega, zanesljiva varianta glede na poročila domačinov. Če bi bili bolj podjetni, bi uživali v še globjem pršiču in to nadstropje višje...

Z enim samim konkretnim ciljem, da gremo po sobotnem obisku "hladilne skrinje" na toplo... in Pecol je navadno najbolj zanesljiva varianta, tudi izbira zgoraj veliko obeta, ampak je treba zadeti. Žal v prvo nismo srečno ciljali, drugi poskus je bil pa v vseh pogledih bomba! Spust s Špika nad Plazom je smučarsko zelo všečen, poteka po zračnih/odprtih vesinah, tudi zgoraj se je zaradi primernih razmer (trd/pomrznjen 'grifig' sneg) dalo peljati po strmi flanki (50°), sicer se temu delu lahku skoraj v celoti umakne po bolj varnem dnu neizrazite grape. Spodaj pod Škrbino nad Cijanerico so bile pa…

Poročilo na TKGora: ...zapisu na avstrijskem forumu o "najfinejšem pršiču" vse od vrha Seemannswanda (2822) do doline Pollatal (1300 m) smo seveda hoteli poskusiti to čudo. Zjutraj se je na naše veliko razočarajne izkazalo, da v dolini sploh ni prav nič novega snega. Še več, tudi starega snega je presneto malo, tako da je bila edina varianta gozdna cesta, ki pa je bila vsa razbita in ledena. Odpeljali smo še malo naprej po glavni cesti do Polle (1370) potem pa s smučmi naprej po dolini do vrha ceste pri Ochesnhutte (1948 m). Višje smo izbirali med "za las" tritisočakoma Hafnerjem in Sonnblick…

Z vrha na J, normalka, III+, 400 m; tisti plus je vršnih nekaj 10 m, kjer strmina doseže 45+° (velika večina turo zaključi na širokem sedlu Planja, dobrih 50 m pod vrhom). Najbolj atraktivno se turo potegne čez planino Krni dol, na škrbino Riomoz, na sedlo Planja in levo na vrh Špika nad Nosom. Navzdol je pod vršnim pobočjem najbolje zaključiti po krnici Livinal del Buinz...

Z glavnega vrha Rjavine je možnih več smučarskih variant. Najprej je narejena najbolj očitna (s strehe po prečnici in skozi ožino), dalo bi se tudi naravnost navzdol do ožine. Mi smo upali, da bomo uživali po strehi vse do Temena in po PP prehodu do "bombnika" . Na licu mesta se je izkazalo, da spodnji prehod še ni ravno smučarsko užiten, tako smo poskusili normalko, ki jo je skupaj za eno spodobno smučarsko trojko. Itak posebne uživancije na strehi ni bilo, žal skorja v soboto ni odjenjala. Vseeno je bilo pa fajn! Ker smo bili pri povratku/vzponu nazaj na Pungrt kar precej naveličani teh gor…

Predlanski poskus . Tako temeljito pobeljene J stene Montaža se res ne vidi vsako leto, sneg je bil nalepljen tudi v vertikali, a začuda močna ohladitev proti coklam ni zalegla. Smer je za peš res čudovita in nič posebno zahtevna, za smučanje na ključnih prehodih še manjka snega in korajže tudi. Zgoraj sva ob pogledu na nevarno napihan greben proti Pipanu sestop po normalki odmislila in šla gledat razmere v Findeneggu...


Bo rekord ali ne bo rekord? Temperaturni namreč! ;) TKG: Dobre smučarske razmere, pravega pršiča sicer ni več, sneg je spremenljiv, se da pa "povsod" nizati krasne zavoje. Špuro sva imela narejeno, smučala z Jakom, ki je čez Laz in Za Debelim vrhom na Hribarice pritovoril svoj štirimetrski "križ". Presmučan je bil tudi Debeli vrh. Z avtom se pripelje na 925 (slap Suha).

Poročilo na TKGora: Izhodišče je Sonnberg/Zraunig (1500 m) nad Stall-om. Gor se gre spodaj po cesti (dolgovezno), lahko se pa kmalu krajša (priporočljivo), vendar po pameti in z zemljevidom, ker hitro naletiš na napačno špuro, ki te privede na napačni greben (pač sledi nepotreben spust dobrih 100 vm do planine). Preverjeno. Na Klenitzenalm se svet odpre, glavna špura vodi na vrh in se cilja ne da več zgrešiti. Povsod pršič, vendar se na J pobočjih že dela skorjica. Jutri bo gotovo tudi še v redu. Po 350 m pršičarjenja sva nataknila pse in zgazila na mamljivo pobočje nedotaknjenega Klenitzenko…