Parkirišče skoraj prazno ob začetku obratovanja, rosilo je. Na Gilbertiju rahlo sneženje. Vidljivost slaba, višje sva bila, bolj megleno. Nad smučiščem naju pozdravi še močan veter, navlečeva na glavo kar imava, vključno s smučarskimi očali. Povsem na vrhu Prestreljenika greva kar po kolenih, da naj
Tretji dan našega potepanja iščemo predvsem ceste, ki bi pripeljale dovolj visoko. Pot nas je nato vodila na skrajni sever države. Vso pot do tja je deževalo in kislih obrazov smo naredili kratek postanek in posvet. Na vzhodni strani fjorda Olafsfjorđur smo opazili majhen zaselek, do kamor so segali
Že ob vožnji od letališča proti sevedu smo, nič kaj dobre volje, opazovali kopna pobočja. Tako smo si za prvo turo izbrali kar najvišjo goro severne Islandije (Kerling, 1536m). Če tam ni snega, potem ga ni nikjer. Ob iskanju kmetije, kjer je bilo naše izhodišče, so brisalci kar pošteno brisali dež i
Prvi dan smo na terenu uspeli dobiti dovolj informacij in občutkov, da smo za drugi dan že lahko malo bolj splanirali turo. Glede na orientiranost pobočij in dolin ter nadmorske višine snežne oddeje smo se odpeljali še bolj na sever, najprej do Dalvika nato pa do konca doline Svarfalđardalur. Višje
Nastanjeni smo v mestu Van poleg istoimenskega jezera, na višini dobrih 1700m, pa je ob 9h že 12 stopinj. Do snega, ki ga že tako ni v izobilju, je treba vsak dan višje. V pomanjkanju idej, kje bi našli kaj užitnega za smučanje, smo pobrskali po programu agencije, ki ponuja smučanje v teh koncih. "z
Ko smo že tu, bi bil greh, da ne gremo še na najvišji hrib tu okoli. Suphan dagi. Od našega hotela do izhodišča je dobri dve uri vožnje. Štartali smo ob 8.30h. Par metrov smo smuči nesli, nato pa je s tremi, štirimi prekinitvami šlo zvezno do vrha. Zaradi mojih težav z vezmi, sva z Zvonkom že na zač
V soboto smo prileteli v mesto Van poleg istoimenskega jezera. Na Fb smo našli nekega Emraha, ki so ga priporočili predhodniki. Na letališcu nas je pričakal Emrahov brat in nas zapeljal do mesta. Najprej v hotel, ki je ( če jo je) imel eno zvezdico, pa še ta je dol padla, nato pa na en giro po mestu
Ni ne vem kako prestižna tura, ampak ta konec tedna se je dalo solidno (in vremensko prijazno) smučati tudi nad Podnom. Čeprav je od daleč izgledalo že prav spomladansko, smo na smuči stopili že malo nad Podnarjem - in do tja po mehkem južnem snegu nato tudi čisto zadovoljivo prismučali (s samo enim
Sneg do izhodišča, malo ljudi, top razmere za vzpon, vsako minuto boljš vreme, snega še dovolj, smuka v kotel - itak, le mi iz Slovenije, ko pripeljemo nazaj na južno stran Karavank - dež... Z nekaj peš prestopi je gozdna cesta (še) zasnežena. Mimo planine je snega toliko kot v boljših zimah, čez ni
Zjutraj še brez padavin, razmere za vzpon dobre, na "drugi strani" Viševnika naju zagrne megla. Z nekaj ugibanja in tipanja zarineva navzgor po severni "grapi", ki je sicer bolj flanka kot grapa (udira se za pancar ali manj, vidi se pa komaj kaj dlje). Pod skalami opaziva, da sva preveč levo. Ko pre
S parkirišča pod planino Suha se na smučeh pride do vrha Rodice in za zdaj še enako z vrha do avta, pri čemer je tudi po strmem gozdu presenetljivo ravno prav trdo in brez težav za smuči. Cesta je zasnežena proti parkirišču, malo je treba biti pazljiv, ampak se brez večjih težav pripelje do izhodišč
Andrejev zapis na Snežaku me je prepričal, da grem pogledat v Centralno grapo. Na smučke se da na 1200 m (vsak dan višje). Vzpon na smučkah se je dal brez srenačev. Sama grapa je odlična za smučat, boljših razmer še nisem smučal. Spodaj na plazu pod grapo malo mešano skorja, pršič in ostanki plazov
Start malo čez šesto uro in presenečeno takoj na smuči pri avtu. Danes se je še dalo z parimi metri po kopnem hoditi na smučeh, ampak pri povratku v Krmo že precej manj snega in se praktično ne bi več dalo.V dobrih dveh urah sva bila na Bohinjskih vratcih. Smuka do Velega polja super, če si se izogi
Danes so bile razmere za vzpon odlične. Na smuči se stopi na parkirišču, sneg je zjutraj trd, ker ga je malo do koče Lucknerhütte pridemo brez srenačev. Ledenik Ködnitzkees je dobro zasnežen in ledeniške razpoke niso vidne. Na ramo pod vršnim delom smo peš pristopili čez strmo stopnjo nad ledenikom.
Vzpon Tinčkova koča – krnica Zagon – V kožnah – Mali stol – Veliki stol. Spust vice versa. Južno orientirana ostenja so se v času jutranjega vzpona pod vplivom sonca otepala snega in izkazovale nebroj majhnih plazičev, ki so odmevali med stenami Srednje peči in Orličja. Snežne odeje je moč najti vse
Z Rudnega polja so bile smučine na naši trasi (čez Zlate vode in za Viševnikom) po zadnjem sneženju narejene le do Studorskega prevala. Z VDVja ni do včeraj po zadnjem sneženju smučal nihče. Smučine navzdol so bile tudi z Viševnikovega grebena na S, po Viševnikovi JZ grapi, z vrha Viševnika na S, it
Od planine Blato mimo Planin Jezero in Dedno polje do vrha Male Zelnarice je potegnjena špura. Tura Za Kopico je ob novo zapadlem snegu in povsem jasnem vremenu res slikovita. Smuka je bila tokrat malo slabša, ker sva bila pozna in je proti večeru že začelo zmrzovati. Tri ure prej bi bilo morda za 4
Včeraj (sreda) zelo v redu razmere s Kotovega sedla.V spodnjem delu nekaj velikih plazovin, zgleda da od nedelje, pa na osončenih pobočjih je v slapovih padal sipek sneg. Smučanje: do balvana delno predelan sneg, boljše je bilo na soncu. Naprej pa kar v glavnem prišič, samo da je se je mestoma čutil
Druga polovica marca, jaz pa prvič letos na Begunjščico, res čudna zima:) Danes je bilo treba izkoristit izredno vreme in primerno nizke temperature. Sneg se prične na 1200m, potem pa ga je z višino vedno več. Vrhovi in grapce so kar lepo odeti v belo obleko. Po plazovinah sodeč, so se hribi kar dob
Na parkirišču precej živahno, ko se skače iz avtomobilov. Pet njih je bilo, se mi je zdelo kar presenetljivo za delavnik...Začnemo na kožah, čez strme serpentine ceste je kopno, a takoj, ko se cesta malo položi je snega dovolj. Na planini je pogled proti Cortissonsu takšen, da ne pusti dvomov, kam n