Dobrča
Večerna in po sili razmer bolj cestno-kolesarska tura. Ni kaj pisati, ampak fotka zarje je pa luštna, samo roka je bila spet nemirna in ima slika zanimiv 'fantomski odmev'... ;)
Marijana & Marko Cuderman
Nalaganje ...
Kronološki pregled vseh novic
Večerna in po sili razmer bolj cestno-kolesarska tura. Ni kaj pisati, ampak fotka zarje je pa luštna, samo roka je bila spet nemirna in ima slika zanimiv 'fantomski odmev'... ;)
Malo sva razmišljala, da bi zaključila s pisanjem dnevnika - vsaka stvar se enkrat izteče. Kot ste od poletja opazili že ničkolikokrat, se nama zadnje časa namreč kar premočno nabira prah. Se opravičujeva, a malo je krivo eno, še bolj pa drugo, da česa tretjega sploh ne omenjava... ;) Hitri popoldanski skokec na Storžič, južni krogec nad Bašljem, brezpotni JZ greben in sestop čez Kališče. Pa kaj za vraga, poleg nabiranja 'čudovitega muskelfibra', sva počela brez koles? Kolo je spet pokleknilo; letos že tretji okvir, ki je počil pod mojo 'tazadno'. Več reklame pa ne bi delal... :(
Gor po cesti, zgornji del je bil po nama nepoznani 'bližnjici' presenetljivo lahak navkljub snegu, ki je bil od kolesnic krasno zbit. Zgoraj pa nočna megla, vrtenje po snegu v prazno, popolna dezorientacija, oskrbnica potegnjena iz postelje, čajčki z gratis banancami, pa spust po cesti (uradno 'kao' zaradi razmer, neuradno pa jasno zaradi 'izgubljenih' vodičev ;) nazaj na planino Kisovec in po potki prek Primoža v dolino. Prav luštno in tudi trinajstica nočnih lučk je bila srečna številka!
V S E B I N AAKTUALNOKAJ SE DOGAJA Z NAMIIZ DEJAVNOSTI PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJEPOROČILO O UDELEŽBI NA INFO TURI DAV 43. SREČANJE TREH DEŽELOBISK DELEGACIJE PZS V SRBIJI PRELAT, DR. JANEZ GRIL DIREKTOR ZALOŽBE ČASOPISA DRUŽINA SPORAZUM O ZAPOSLOVANJU VRHUNSKIH ŠPORTNIKOV IN TRENERJEVKOMISIJE
Počakala sva na popoldansko sneženje in se zapodila na Lubnik. Gor grede je prav lepo grabilo in šele proti vrhu sva morala tudi malo poriniti. Pri spustu pa kolesa seveda ni bilo treba prav nikjer potisniti, je že tako preveč letelo in sva enkrat na prestrmem mestu tudi iztirila... ;)
Matej se nama je dobesedno 'v naletu' (Rush ;) pridružil na verjetno letos še zadnji 'visokogorski' kolesarski avanturi, ki smo jo začinili z nama še neznanim spustom preko Čadrga, ki je strašno čudovit, pravi cukrček - z Marijano sva prav tako lušten vzpon po mulatjeri na planino Razor in prečnico do planine Kal spoznala že lani. Zaključek pod Čadrgom (nad njim tudi pelje označena potka) smo vdeli po mobilnem priporočilu. Sicer si nas vmes tudi malo zavedel, a smo turo vseeno uspeli končati še pred mrakom. Luka, hvala! Glavna ovira tokrat ni bil teren, ne navzgor ne navzdol, tudi mokro ni bi…
Že nekaj časa 'zacahnana' tura po grebenu z Dobrče na Prevalo: nekateri jo hvalijo, nekaterim se je pa zamerila, ker vključuje kar nekaj porivanja, posebno prečnica pod Čisovcem je kolesarsko težko prebavljiva, sicer je pa tura prav luštna, a morava prečnico poskusiti še podnevi, saj sva ponoči tam bolj malo peljala. Za Čisovec sva računala še na večerno svetlobo, a sva bila malček prepozna, na Bornovi sva ponoči že domača, cesta nazaj v Tržič pa ni ravno gorskokolesarska majka, gre pa hitro in predvsem je tekoče in v celoti vozna! ;)
Že na izhodišču sva bila pozna, zatem sva še pred začetkom pravega klanca 'pumpala' zadnji blažilec, pa zračnico, nato menjala zračnico, zraven nama je uspelo 'odnesti' zavorno ploščico, ki sva jo iskala celo večnost, zatem pa prav pametno le ugotovila, da je odneslo samo eno. Nato sva morala naštudirati, kako se ta vrag sploh nazaj vstavi, končno uspela, prišla z ogromno zamudo na vrh, se spustila po najini najljubši, za opis precej komplicirani varianti (v Pungert) in se čudno-prečudno izgubila nekje na kolovozu, ki se je končal sredi ničesar, čeprav se podnevi tam še nikoli nisva lovila, k…
Miha je na Nanosu zacopral tako reklamo za Slavnik, da sva se 'nasilno' pridružila zloglasnemu kolesarskemu M-duetu, tako da smo bili kvartet Mjev. Maurov 'ultrapočasni' tempo se je seveda takoj na prvem klancu izkazal za lažnega, zatem smo pa cel ljubi dan gonili gori in doli po fantastično neomejenih kolovozih, ki jim resnično ni bilo ne konca ne kraja, da smo vmes 'le za trenutek' uživali na čarobnem slemenu Goliča. Pravzaprav se je ta trenutek zgoraj kar hudo zavlekel - tako zelo, da smo ravno še ujeli konec dneva. Drugič, ko vaju pocukava za rokav, gremo najprej gor in potem dol. In to b…
Po sili razmer pozna tura, tako da sva računala na nočni povratek po Bornovi prečki. Gor grede sva trčila na Mateja, ki se nama je pridružil pri divjem spustu s Prevale v Drago, kjer smo zaradi mokrote imeli še dodatne težave in je Marijana za hec spet 'tulila', da sem ne gre več, kar verjetno pomeni, da naslednjič odpelje vse. Vse? No, čisto vse gotovo ne, saj sta vmes dva zavarovana odseka (skobe, jeklenice), kjer se začuda po obeh da priti dol tudi na kolesu, čeprav izgleda za nas smrtnike POVSEM nemogoče in spodnja (neslikana) stopnja je še mnogo hujša. Pri povratku na Prevalo nas je ujel…
V zadnji svetlobi sva zaključila s prečenjem košutinih planin, s Kofc sva navzdol ubrala varianto na Kal in potem čez Pirmance v Tržič. Sva se pa pri spustu prav trapasto izmaknila ostremu odseku čez Samuho in za kazen padla v smotano močvaro pri lovcih!
Navkljub 'lagani' turi na Nanos smo zastavili na dva spusta, a je bilo šraufanja (predvsem mojega kolesa) odločno preveč, tako da smo se odpeljali le preko luštnega Strmeca, hujšo Turo pa pustili za drugič. Sicer so se pa nekateri pravzaprav peljali dvakrat na Nanos, a je celo nuklearni 'kao goljufal'... ;)
Lani sva s Pikico nekem nejeverno opazovala zavito potko, ki se je s Črne prsti tako vabljivo spuščala v Bačo, medtem ko sva se midva mučila s kolesom na grebenu proti Rodici. Letos so nas sicer kolesarski uživači prehiteli, zato smo pa mi ujeli jesenske barve. Tura je resnično čudovita, še več... Klasični pristop na Možic, spust do smučišča Koble, po 'zloglasnih' klancih na vrh smučišča in nadaljevanje po potki na Črno prst, kjer je vključenega precej porivanja/nošnje. Spust prav z vrha in vse do Baške grape je lep, mestoma precej zahteven, uživanju kar ni kraja!
Nejc nas je prijazno popeljal v hribe nad Idrijco , kjer smo prav luštno brcali po 'neskončnih' prečenjih. Turo smo sami zastavili iz Reke in še dodatno spustili prvi odsek asfalta: za začetek smo peljali po zelo lepi prečnici vseskozi 'tik' nad žuborenjem, sledil je dolgočasen asfalt, potem pa gori, doli in predvsem naokoli čez Šebrelje in Jagršče, dokler se nismo za konec posladkali še s spustom do izhodišča. Ta 'narhujša' gurmana sva zaključila po grebenski potki in 'tveganje' se nama je več kot poplačalo - potka je strašno dopadljiva in je navkljub strmini praktično tudi v celoti vozna. P…
Vreme nam ravno ni bilo naklonjeno, tudi 'šraufali' smo nepretrgoma, uničili eno račno, odlomili menjalnik, na terenu pustili nekaj kože, sesuli čelado, začuda pa nam je počilo le nekaj zračnic. Prav na vsaki turi smo pa občudovali, kako lepo se Luka ob vsakem vremenu in po vsakem terenu pelje navzdol - to je enostavno treba videti. Sicer nas je zabaval, da je vse v kolesu, kar tudi ni tako daleč od resnice: letos poleti sva z Marijano vozila (bolje sestopala) z Radlovca in je padla kategorična trditev, da ona tam pač s kolesom ne gre nikoli več. Kako hitro je pojedla besedo - in ne samo to,…
Zadnjič smo pretaknili velik del grebena med Colom in Predmejo, zdaj pa smo prebrcali še manjkajoči del od Podrte gore do Otliškega okna. Čudovita tura, pravzaprav tako luštna, da sva jo čez teden ponovila, ko sva se ravno prevažala proti morju.
Sonce nama je vseskozi prijazno mežikalo, tudi potka je bila čudovita, tako da sva se prav luštno imela. Kot zadnjič sva izbrala čudovito vozno 'mulatjero' nad Volaščico, ki pa ima žal manjši problemček, kjer markirana pot za lučaj po bližnjici zapusti stezo, ki je na tem odseku posledično zaraščena in zato neprimerna za vožnjo. Če bi jo kak 'domačin' prijazno očistil, bi bilo prav fino. Simon...? ;)
Po hudo dolgočasnem in prašnem brcanju je na sedlu pod Tišlerico sledil preskok v neskončno uživanje po čudovitih potkah, ki jih jesen naredi še bolj pravljične. Vmes je bilo potrebno spet malo pobrcati navzgor po makadamu, tako da smo ujeli še luštno zavit spust nazaj v Belco, in če so se mi pomladi okljuki zdeli prav zaj..., so bili zdaj ravno pravšnji. ;)
Po dolini Rezije do zatrepa ter po (naporno) vozni mulatjeri visoko navzgor, skoraj tik do grebena smo pribrcali, malo je bilo pa le potrebno tudi poriniti. Zatem pa z bicikli gori-doli in malo naokoli po dooolgem grebenu vse do sedla Na nizkem ter po pestri potki v dolino.
Brcanje čez Pusti gozd ni bilo v jesenskih barvah prav nič pusto, nadaljevanje po potki je bilo z nekaj 'ročnimi posegi' pravljično, sam zaključek po nemarkirani, a fantastično vozni mulatjeri pa neprekosljiv. Vzpon smo zaključili na sedlu Buja pod Žrdom, zatem smo se spustili naravnost v dolino in to po čudoviti potki, kjer nam je dan prijetno popestril prav gotovo 'najbolj kleni Rezijanec'. Za zbirko pesmi je dobil Prešernovo nagrado, ravno je zaključil s pisanjem prvega romana v rezijanščini, trenutno pa pridno ureja večjezični slovar rezijanščine, ki ta hip šteje nekje 500 gesel, prišel p…