Viševnik
Po virozi. Nič posebnega. Skupaj z malim, nebogljenim bordarčkom sva 'odmaglila' z vrha in prebila nekaj/precej skorje, ki se nama ni mogla resneje zoperstaviti.
Marijana & Marko Cuderman
Nalaganje ...
Kronološki pregled vseh novic
Po virozi. Nič posebnega. Skupaj z malim, nebogljenim bordarčkom sva 'odmaglila' z vrha in prebila nekaj/precej skorje, ki se nama ni mogla resneje zoperstaviti.
Z Begunjščice in Zelenice sva že nemalokrat opazovala JV Vrtačin greben, smučarske prehode pod njim in njihovo zalitost. Tokrat prilike res nikakor ni bilo zamuditi. Iz obleganega Suhega ruševja sva na prvem primernem mestu (začetek krnice, normalni pristop na greben se odcepi kasneje) odvila levo na Vrtačin greben, kmalu pospravila smuči in zagazila v deviško belino. Za začetek sva smer takoj nemarno falila kot dva zelenca, čeprav sva tam v kopnem 'stalna' gosta, in obračala z nabrušenih špic (zaradi mestoma napihanih flank sva se skušala preveč držati grebena). Tudi višje sem raje zaupal te…
Povsem zgrešen cilj, prav škoda je bilo lepega vremena. Sprehod do grebena je bil zaradi sonca še prijeten, močan vršni snežni piš 'osvežujoč', smučarija pa slaba in čimprej za v pozabo. V načrtu sva imela sicer prečenje vse do Viševnika, a je bil globok sneg odločno proti in nama je zaradi nepoznavanja okolja (rila sva po strmem gozdnem pobočju) že pod Lipanskim vrhom zmanjkalo časa.
Tebi nič, meni nič so mi v ProMontani zamenjali dereze. Super. In sem moral takoj poskusiti 'ta nove'. Popoldan sva skočila pogledat, kako dostopen je zasneženi Storžič (južna pobočja so iz doline izgledala povsem zalita). Sneg se sicer prične že na izhodišču (2cm), a šele nad prečno potko, na višini 1500m, se nama je občutneje vdrlo. Nekako sva preorala skozi strm in redek smrekov gozd (udiralo se je do riti) in višje po neizrazitem in spihanem slemenu dosegla JZ greben, 1800m. Na grebenu naju je pričakal 'star' pršič (do kolena) in za gaženje do vrha bi nama krepko zmanjkalo dneva. Malce sv…
Suho ruševje je bilo v nedeljo proti pričakovanju (objava na gore-ljudje, Simon) grdo spihano, mestoma tudi do golega, tako da je bila pri spustu potrebna dobra navigacija, pa je vseeno tudi zaškrtalo pod smučmi. Tudi vršno pobočje Palca je bilo z Žlebu precej spihano in ni predstavljalo prevelikih težav (gor v okviru grebena, dol po normalki). Da bi bilo kaj dobrega od smuke, smo (dodatek je bil čisto majhen, nebogljen bordarček) se z Žlebu po lepi flanki vzpeli še do vstopa v Vrtačino Osrednjo grapo, ki je bila sicer presmučana. Na vrh Vrtače nam žal ni več dovoljevala pozna ura, ki je preh…
Takega obleganja Viševnik že dolgo ni pričakal. Zvečer je bil presmučan po dolgem in počez. Malček sva s trikratnim vzponom na vrh pripomogla tudi midva. Zadnji spust sva zastavila desno od Plesišča po gozdnih pobočjih nad Konjščico (spotoma sva občudovala najino drčo novoletnega tobogana). Povlekla sva dolgo prečnico in na zadnjem robu ravno še ujela pot, ki se spušča na smučišča Rudnega polja.
Na pobočjih Viševnika je zapadlo več kot meter snega in pogledat sva šla to čudo božje. Gaz je bila potegnjena do Plesišča (1800+) in sva jo z veseljem uporabila, saj izven gazi brez opreme (smuči ali krplje, midva sva bila 'peš') ne gre nikamor drugam kot naravnost v tla. S Plesišča sva se spustila navzdol do Konjščice. V začetnem, strmem delu je šel tobogan prav imenitno. Najbolj se je izkazala tehnika spusta po trebuhu s plavalnimi udarci kravla in metuljčka. O kaki hoji/skakanju ni bilo govora, ker se je pod nogami vse mlelo (udirala sva se tudi čez glavo). Nižje je teren vse bolj položen…
V S E B I N AAKTUALNOVročeni Srebrni in Častni znaki svobode Republike Slovenije Planinski zbornik IZ DEJAVNOSTI PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJEIz dela Predsedstva UO PZS v decembru 2003 KOMISIJE POROČAJOVODNIŠKI KOTIČEKInštruktorji / predavatelji na vodniških usposabljanjih Registrac
PZS - Obvestila
Popoldne sva si na 'lepem' zamislila turo od Potočnika (Podljubelj) direktno na Drmalko, po grebenu na Čislovec in po markacijah preko Prevala nazaj na izhodišče. Tako sva bila precej pozno na izhodišču. In še rositi je pričelo. Na zemljevidu Stola in Begunjščice je vrisana neoznačena potka, ki iz Potočnikovega grabna vodi k Drmalki. Midva sva zaradi pozne ure Drmalko naskočila direktno iz grabna navzgor. Gozdno pobočje je bilo spodaj tako strmo, da je komaj še dovoljevalo varno napredovanje (mokra, višje zmrznjena podlaga). Prehod čez spodnje pečine sva našla na desni, nad njimi nadaljevala…
S Kofc na Kofce goro, čez oba Kladiva v Škrbino in naprej čez Pungrat na Tegoško goro. Greben Košute je tudi pozimi čudovit in večinoma prav lahko prehoden, četudi je tu in tam močno razvlečen. Na grebenu naju je vseskozi silovito bičal veter, a sva vztrajala vse do Tegoške gore, saj pred tem zaradi spihanega južnega pobočja nikjer nisva uzrla zasneženega terena za 'turno ritanje'. 'Ta gvišne noge' pa tudi nisva zaman vlekla s seboj. Z vrha Tegoške gore je navzdol proti Tegoški planini vodila ravnoprav zasnežena plitva grapca, ki nama je podarila prav uživaški spust po ta 'zadni'. S Tegoške p…
Iz Trente sva po stari lovski potki pristopila na Ušje . Tokrat sva sklenila vseskozi slediti rdečim plastikam (lani jim nisva zaupala in sva se vzpenjala na desni - zelo strmo gozdno pobočje), a so precej pod Ušjem (tik za zavarovanim prehodom v levo, ven iz gozda) ugasnile. V snegu je bila pot prav prijetna. Le po vršnem rušju navzgor je bilo nekoliko mokro. Navzdol je šlo prav fino.
Z Velika Draškega smo (P+M&M) iz sedla med VDV in MDV po grebenu (spodaj na potki so bili mestoma zahrbtni zameti, in smo se umaknili na rez) nadaljevali še naprej na vrh Malega, ko mi je na lepem počila dereza (to so že moje DRUGE dereze od SALEWE, ki so mi šle v 'franže' - vsake so zdržale po eno sezono in pol). V trgovini sem spet kar pravilno pričakoval tale standardni odgovor: 'V dveh letih, kar prodajamo ta model, se to še nikomur ni zgodilo!' Ni kaj, sem ekstra ustvarjen prav za uničevanje vsakršne (kvalitetne) gorniške opreme. Vedno in povsod sem po zagotovilu prodajalcev edini tak up…
Na JZ grebenu nama je veter za razvedrilo grozil, da naju bo odpihnil z gore in nama je tu in tam tudi nazorno pokazal, kako dobro naju zna pribiti ob tla.
Do noči snega kaj prida še ni zapadlo (5cm) in še tega je odnašal veter.
Po 'zmrznjenem' pastirskem prehodu sva s Suhadolnika prišla v Dolce in iz Zgornjih Dolcev po snegu dobesedno odpikala na Jezersko Kočno - prehodi so bili ustrezno zasneženi in sneg zelo trd/zmrznjen. Z grebena sva (po)skočila še na sosednji (severni) vršič z imenom Koles (2530m, letos poleti sva v dnevniku ime napačno prisodila še bolj severnemu grebenskemu vrhu). Po sestopu z vrha sva iz Dolcev nadaljevala na vrh Grintovca, kjer pa je bil sneg le mestoma pomrznjen. Skok v ozkem in strmem žlebu, ki vodi na vrh, je bil sicer zasnežen, a zelo strm (skoraj navpičen, 10- m). Zadnje strme metre na…
Zvečer sva na hitro skočila pogledat na vrh Viševnika. Trave sicer niso bile zelene, bele pa tudi ne, saj snega ni bilo kaj prida. A je bilo zato na potki toliko več ledu.
Letos sva po grebenu čez Licjanovec že hodila. Mehka grebenska gozdna potka se nama je precej dopadla in sva jo v nedeljo ponovila. Na vrhu so naju namesto sonca pričakale meglice in sva jo z Bašeljskega prevala nemudoma ucvrla nazaj v Podstoržič. Na Jezerskem se nama je zatem režalo sonce...
Grapa, ki s konca dolge zagruščene prečnice pripelje na trenutno precej kopen Gladki rob, je bila sicer zasnežena (zimska bližnjica), a šele malo pod Prednjim oknom naju je pričakalo pravo zimsko vzdušje. Po trdi, lepo zaliti in kar strmi zimski varianti (od okna pozimi ne greš levo v kline in zajle!) sva odpikala na glavni greben, kjer sva v dobrih snežnih razmerah z užitkom in dolgimi razgledi premagovala nepretežke ovire. Prisank je pozimi presenetljivo osamljena gora, čeprav grebenski pristop z Vršiča ni pretežak, zato pa toliko lepši.
Popoldne sva šibala gor po JV grebenu čez Malo glavo, s tem da sva se Suhemu ruševju povsem ognila. Pri odcepu sva nadaljevala kar naprej po markirani poti, dokler nisva prečila pečin spodnjega dela JV grebena, po tekočem grušču odvila navzgor in se višje po travah pridružila 'uradni' varianti s Suhega ruševja. Odstopila sva po Osrednji grapi, ki vodi v Suho ruševje. Zgornji skok je primerno zalit, spodnji (težji, v kopnem II) pa ne, tako da dereze praskajo tudi po skali (en M je čez skok splezal na desni, drugi M na levi strani). V skoku sva tako dolgo kvačkala, da naju je spodaj že lovila n…
Dopoldne se je sonce vrhovom še globoko skrivalo za oblaki. Popoldne je bila druga, lepša pesem, ki sva jo našla na Mali Mojstrovki. S soncem obsijana vršna pobočja Mojstrovke so povsem zasnežena in 'zratrakirana' do gladke kompaktne površine, ki omogoča fantastično smuko. Najina turna oprema je še zapečatena in sva čepe z vrha 'odsmučala' navzdol v/po dolinici med Malo in Veliko Mojstrovko.