
Vsemogočne pravice!
Bam, ura zvoni, kaže tam nekaj malega čez štiri in z lenim poskokom skočim iz postelje (z nekaj vmesnimi postajami) v superge in POK, že tečem... Noro čudovito jutro je. Pride makadam in pod nogami mi škripa kak centimeter zamrznjenega snega. Drevesa so odeta v taisto debelino snega in mirno stojijo. Pokažejo se na ogled v vsej svoji veličini, ponosno in dostojanstveno in za vse to jim ni potrebno narediti ničesar. Le tam so. In kako lepo jih je opaziti in opazovati. Počasi se poslovim od brcajočega se telesa in tam visoko zgoraj poslušam kar slišijo drevesa (zgolj odmev škripajočega se snega…


