Popoldanska, ta hitra, za trening. Po razbojniškem uničevanju vršne skorje sva s Plesišča za pršičem in v žaru raziskovanja odsmučala ob južnem grebenu in zatem po gozdu 'direktno' v smeri Rudnega polja, kjer je kar (pre)gosto...
Pred mesecem se nama je v 'snežnem deževju' Peca prav nemarno izjalovila. In najina sreča, da se je, kajti tokrat se nama je razodela v resnično čarobni luči, ki je drugače gotovo ne bi užila. Avstrijci cesto iz Železne Kaple očitno 'vedno' plužijo vse do 'cestarske bajte' tik za Mirovno cerkvijo nad gostilno Riepl. Do planine Luža je tako le kratek sprehod, višje bi bilo pa namesto nadaljevanja dolgovezne ceste (kamor naju je zapeljala smučina) bolj pametno upoštevati Klinarjev nasvet (55*Karavanke) in izbrati markirano pot. Nad drevesno mejo sva se v gosti megli dosledno držala smučine dveh…
je opisana v vodniku Turni smuki (Poljanec). Midva sva izbrala običajno izhodišče (parkirišče pri nekdanji karavli med Srednjim Vrhom in kmetijo Jurež). Za razliko od smeri pristopa je smer spusta v gornjem delu pametno zastaviti nekoliko zahodneje. Midva sva pravzaprav pristopila na 7 m nižji, vzhodni vrh dvoglave 'Vojšce' (1737 m) in odsmučala za sledmi, ki so vodile po lepo smučljivem terenu več ali manj naravnost navzdol. Stik s pristopom sva dosegla nekje na slabih 1400 m, kjer je lagodne smuke konec, saj nama je sproščenost ukradla presneta žica, ki je vse do travnika napeljana ravno na…
Popoldne. Spodaj presnete cokle. Zgoraj vse več svežega pršiča. Presenetljivo veliko. Nad Dolgo njivo tu in tam skorja. Smuka še vedno zelo, zelo dobra - a brezdanjega pršiča ni več...
Kratka, nenaporna in 'na ziher' varianta, saj je od pešcev obljudena gaz na Kališče podobna avtocesti. Za pestrost so tokrat poskrbele cokle, ki se jih nikakor nisva uspela znebiti. V 'samotni divjini' nad kočo naju je za dodatek sprejela gosta megla, sneženje in neznosen veter, ki je prav nemarno nabijal prek grebena, ki vodi na Bašeljski vrh (1744 m). Zgoraj sva začudeno občudovala do 5 cm debele ledene cokle, tako da sva jih morala najprej fizično razbiti, preden so psi dopustili, da sva jih potegnila s smuči. Pod kočo sva smučala več ali manj direktno navzdol - tam kjer je bilo dovolj red…
Zgrešena tura. Po strmem Jerebikovcu nama je ideja preskočila še za stopnjo navzgor, kar se je zaradi prestrmega vzpona izkazalo za odločno pretiravanje. Muka je pravzaprav sledila že takoj na začetku, ko sva se po nepregledni goščavi od parkirišča pod Eriko prebijala na začetek lovske poti na gozdni cesti ob Rogarjevem grabnu, kjer naju je za prijeten konec presenetila večja atomska bomba (na Manjco se je otresla smreka) in naporen peš preboj čez zaključno strmino pod cesto. V kopnem sicer celo poznava primerno vlako, a je nisva uspela izslediti ne gor ne dol. Na začetku potke naju je zatem…
"Še se vrneva in to v lepem vremenu, resda nekoliko drugače in po daljšem ovinku..." In res sva se! A spet čisto drugače, kot sva imela pred par meseci v mislih. Po spominu sva brskala za možnimi Srednjimi vrhovi in izbrskala Jerebikovec, ki je vodniški literaturi povsem neznan. Kako sva bila zatem presenečena, ko naju je na izhodišču pričakala smučina. Prav lahkotno sva potegnila vse do vrha, z dobrotnikoma smo se pa nad planino le za las zgrešili. Vršna 'plešasta glava' premore čudovit pogled proti Triglavu in Škrlatici, dolina Kot je pa sploh kot na dlani. Teren je za smuko po globokem nov…
Pomladi sva zapisala, da ob veliki pošiljki snega ne cincava več z izbiro ture. V sredo sva bila toliko 'zgodnja', da je bila špura potegnjena, ni pa vodila na sam Srednji vrh (1853 m), kamor sva brez razmišljanja potegnila. Spust z vrha direktno v smeri planine je ob redkih smrekah in globokem pršiču res čudovita poezija, ki se je ne naveličaš. Pod planino sva za spremembo nadaljevala po grabnu desno od poti (umik goščavi), kjer naju je presenetil lušten skok (dobre 3 m) z mehkim pristankom. Pod njim je bilo nadaljevanje smuka, vseskozi po redkem gozdu, izjemno... Dan kasneje, ob novi pošilj…
Z Begunjske Vrtače (Begunjščica) na plaz levo (gledano od spodaj) od Šentanskega poteka nezahteven alpinistični spust ('bogsigavedikje', III). Povsem lahak prehod z grebena na plaz sicer poznam (izkusil v kopnem pri sestopu), a ga kasneje navkljub iskanju nisva našla. Tokrat sva šla potipat žleb povsem v desnem delu, ki s plazu glede na zemljevid vodi direktno na vrh. Nad plazom je neverjetna zmešnjava grap, žlebov in zapor. V zatrepu plazu (1600 m) sva nadaljevala po glavni grapi (desno), ki je vodila najvišje. Pod njenim zatrepom (stena pod grebenom) ogromen skalni klin grapo cepi na dva kr…
Na obsežnem snežišču pod severno steno Macesja je vse skupaj hudo nepregledno. Ker sva po nasvetu vodnička (55*K) Pichsov žleb iskala v ustju Cjajnikove grape (glej zadnjo sliko), sva se za kazen še dodatno nagazila po smotano predirajoči se skorji, ki je premogla nekaj nepričakovanih pasti (luknje) in v eno sva se tudi pustila 'dobrohotno' ujeti. Stanko Klinar v vodničku pri turi Pichsov žleb sicer zapiše nekaj netočnih/zavajajočih podatkov, a je nasploh tako 'fejst možak' ter o gorah pripoveduje tako hudomušno in iskrivo, da ga midva vedno prav z veseljem prebirava in mu vse zmote dobrohotn…
Za smučanje s Špika nad Plazom (2606 m) je treba razmere res dobro zadeti. Tokrat je bilo snega presenetljivo premalo, povrhu naju je s pomrznjene skorje Visoke Montaževe planote takoj na vznožju Špikove južne ostroge (1874 m) presenetila namočena brozga, v katero je neusmiljeno sonce v soboto spremenilo vsako zaplato snega, ki se mu je le nastavila dovolj pokončno. Začetni del hrbta, ki vodi neposredno na vrh, je bolj položen in šele nekaj nad priključkom žlebu, ki omogoča lahak prehod s snežišča pod Škrbino nad Cijanerico, se strmina postavi na 40°. Spodaj sva izbirala zaplate trave, kmalu…
Pri nadvse lahkotnem vzpenjanju po 'avtocestni' gazi sva V Klinu mimogrede občudovala v nahrbtniku sestopajoče smuči in nad Pastirci še dve kitari, tako da sva bila kar v resnih dvomih, če imava vso ustrezno opremo sploh s seboj... Na prečki do Z stene Planjave naju je mrzel veter tako prepihal, da sva opravila temeljito ogrevanje premraženih prstov, preden sva se zagnala v zalito (tako je bila 'oglaševana' na spletu) Wisiakovo grapo, ki sva jo poleti že 'plezala' z levim vstopom (I). Težji (a presenetljivo lahak) del grape je sam vstop, ki je precej ozek, visok nekje 50 m in je bil res vzorn…
V obeh TS vodnikih je opisana tura na Vajnež skozi močno zaraščen Medji dol. Na zemljevidu je vrisana tudi očitno bolj obiskana varianta čez planino Stamare, kamor sva se usmerila z nebodigatreba zamudo ('napačnemu' M s smuči odtrgana pručka). Že tako sva imela strogo omejen čas, po vključitvi servisa na Jesenicah sva turo tako prekinila na Kamnitniku in v končnem se nama je izšlo točno na minuto in še nekaj sekund natančno... Po odprtem vršnem delu sledi gozdna smuka od Hrašenske planine prek planine Stamare na izhodišče. Za ponavljalce: gosto je le v spodnjem delu, kjer se sicer neprehudi g…
Pršič v gozdu čaka dlje. Tokrat naju je 'tako in drugače' nedotaknjen čakal vse do sobote. Zanimivo varianto so od konca ceste v Železnici ubrali predhodniki: naravnost/desno navzgor v smeri izrazitega sedla na JZ grebenu Belih peči...
Preko Kriške planine po smučišču na Zvoh in spust ob sončnem zahodu.
Ta, plazovom relativno neizpostavljen turni smuk nad Pokljuko sva prvič skusila lani. Z glavne ceste na Rudno polje se proti parkirišču pod Blejsko kočo usmerijo tri gozdne ceste, tokrat so bile prevozne le s terenskimi vozili (in seveda s smučmi). Izbrala sva najkrajši, zadnji odcep...
naju je usmeril Klinar (55*Karavanke: Bistriška špica, 2114 m). Nenevaren turni smuk z visokim izhodiščem (planina Luža, 1230 m) je bil ob visoki meji sneženja najino upanje, ki se kar ni hotelo uresničiti (nasproti napovedim je bolj snežilo kot deževalo šele nad 1600 in še nekaj m). Sneg je bil v globino namočen do kamor sva le imela voljo riti (nekje 1750-1800 m), tako da nama nekaj kilske obloge na spodnji in zgornji strani smuči niso bile ravno v užitek. Pravzaprav sva glede na počasno vzpenjanje odnehala zaradi pozne ure...
V soboto sva po večinoma samotnih, na nepredstavljivo debelo zamedenih potkah Šmarjetne in Jošta (ki so kar najbolj luštne za vožnjo s kolesom) v snežnem metežu štiri ure brodila naokoli in ugotavljala, kako bi se sprehoda lahko brez težav lotila s turno opremo. Odjuga nas je v nedeljo pognala na Pokljuko. Poteptano je bilo do vrha smučišča, kjer smo z veseljem nadaljevali po rovu, ki so ga pred nami rili neumorni deskarji. Nekje na polovici do Zlatih vod smo jih zamenjali v vodstvu in skopali (sneg se je mlel tudi do popka in čez) nadaljevanje do izravnave, kjer sem neutrudne rovokopače zapu…
Čez Lašte, Brda in Špičje. Gladki in Debeli lašt (Tuma: ime po izrazitih skalnatih ploščah) ležita južno nad globoko konto Za dolino (najnižja točka 1973 m) pod veznim grebenom Vogel - Špičje. Laštov sva se dosedaj le dotaknila na manj izraziti koti 2069 (tudi 2050) m, ki je verjetno le po pomoti zašla na zemljevide kot vrh Debelega lašta (nasprotno kažejo Državne topografske karte). Zahodno od te kote sta neprimerno bolj izrazita vrhova 2098 in 2100 m, za kateri drživa imeni Debeli in Gladki lašt. Sam. Za Črnim jezerom sem nadaljeval po Lopučniški dolini, odvil od markacij in sledil bližnjic…