Pomladna Begunšca
Na prvi pomladni dan sva z Ljubelja skočila na Begunščico. Na vrhu sva tako tacala po travi, pod Osrednjo grapo pa po vodi.
Marijana & Marko Cuderman
Nalaganje ...
Na prvi pomladni dan sva z Ljubelja skočila na Begunščico. Na vrhu sva tako tacala po travi, pod Osrednjo grapo pa po vodi.
Z izhodišča sva opazovala večji plaz gnilca, ki je pot sekal ravno pri vstopu z grušča na gredino, do kamor sva se povzpela v dobre pol ure. Ob natikanju čelad in razmišljanju o smiselnosti nadaljevanja proti gredini (v mislih sva imela Krničko goro, sneg je bil skoraj v vodenem stanju), se je čez steno visoko nad nama v ogromnem trušču razlil še bistveno večji plaz. Curek je deloval zelo impresivno in se je v zraku razširil v slikovito cesto. Ob neprikritem 'občudovanju' sva se na hitro pobrala daleč na varno, odlepila pse in po 'vodi' odsmučala dolini naproti.
'Nedeljci' so na spletu pod Jalovcem oglaševali tak pršič, da sva v torek popoldne neobhodno skočila pogledat, če ga je še kaj ostalo tudi za naju. Žal prav nič, je veter ustvaril njemu tako ljubo kložo. Dobro, da sva navzgor zastavila v skrajni brzini in tako nad ozebnikom pridobila dodaten čas za vzpon na vrh Jalovca, kjer je bilo nad meglenim morjem nezemsko lepo.
Na Briceljk in z njega sva v mislih zastavila v okviru (ne)markirane poti, a naju je 'šokiralo', kako malo snega je v Bavšici, tudi nad lovsko kočo ga ni bilo kaj prida (vse brez podlage), tako da sva smer pristopa počasi le prečrtala s sestopnega (= smučarskega) sporeda. Nad kočo sva se malček še lovila v dolgi levi prečnici, kjer sva pot le slutila, a začuda ob dih jemajočih razgledih le enkrat za kratko izgubila. Mimo Stadorja je bilo nadaljevanje v izjemnem okolju prav lahkotno (snega veliko, strmina ravno pravšnja za turno napredovanje), v zatrepu krnice Predelna (nekje 2100+ m) je bilo…
Pravzaprav smo iz Medvedjega dola nameravali na Vajnež, a se je Pikici v spodnjem delu Dolge riže tako pogrezalo v snegu, da sva se zbala, da jo še izgubiva, ko bi postala le mala črna pikica med vsemi belimi... Tako smo odvili na precej 'turistični' Ovčji vrh (2016m), kjer sem se slabih 200m pod vrhom Pikice le usmilil in ji dokazal, da je pešec, če je le dovolj strmo in se ne udira do riti, z malce truda lahko (bistveno) hitrejši od smučarja.
Skočila sva posmučat še zadnjega vzhodnega podanika Storžiča, preden odjuga odnese sneg iz dolin. In res sva ujela zadnji vlak, saj so bila pobočja v Podstoržiču in nad njim ravno še za silo zasnežena, prav tako naju je v gozdu čakal (resda malce težji) pršič in na vrhu naju je pozdravilo še 'predvečerno' sonce. Z Bašeljskega vrha, 1744m, po širokem slemenu na Bašeljsko sedlo, v okviru markirane poti na sever v Podstoržič, 1000m, in po cesti do zapornice, 765m. Nad in pod sedlom najbrž vedno moti kloža, v dovolj redkem gozdu je smučarija luštna in tekoča. Tudi po cesti gre hitro.
Na Kredarici nisva bila že celo 'večnost' in tokrat je bila ravno pravšnja (= začuda redko obiskana) za popoldanski obisk. Pod pastirskim stanom naju je sicer obšel daljši (polurni) trenutek slabosti, ravno toliko da sva kot nebogljena cucka ob cincanju 'bialinebi' zmrznila (za pse preveč naluknjana špura in posledično za samo majico nekaj neprijetnih/mokrih padcev v sneg - za nameček sva bila le z enim nahrbtnikom in lastnik ni hotel tovoriti vseh smuči). Naprej naju je zvlekla trma in mraz, nadaljevanje do Kredarice potem ni bilo več vprašljivo, smuka pa, z izjemo predela pod Kalvarijo do p…
Nad Savico sva si med vzpenjanjem po dolgočasnih serpentinah krajšala čas s štetjem (do Pekla jih je točno 49), pri Domu na Komni sva bila tako začuda en-dva-tri, razvlečeno nadaljevanje (prvič sva zbrala dovolj volje za tako imenovani 'turnosmučarski paradiž') naju je pa navkljub pričakovanim dimenzijam Komne skrajno dotolko. Nad planino Na kraju sva z veseljem sledila špuri v 'Lepo' Komno, ki je bila z vsakim novim dolcem bolj duhamorna. Namenjena sva bila na Kal, ki je, vsaj kar se naju tiče, 'najtežje' dostopen slovenski dvatisočak. Tudi tokrat naju je odbil, saj sva brez volje le sledila…
Južna pobočja Storžiča so se nama v torkovem pršiču tako močno dopadla, da sva sklenila pogledat, zakaj na zemljevidu modre črte ni vrisane tudi z Mačenskega sedla naravnost v dolino, kjer sva pozimi peš že večkrat kolovratila. Vzpon sva si olajšala po špuri do Dolge njive, po njej na greben in levo na vrh Malega Grintovca, 1813m. Odsmučala sva na drugo stran, kjer naju je na vrhu morila skrajno smotana kloža, med drevesi le še zoprna kloža, šele v gozdu sva ujela nekaj mokrega pršiča, ki ga je večinoma že krasila rahla skorjica. Tudi teren je za razliko od Srednjega vrha tod manj smučarski (…
Srednji vrh, 1853m, imava takorekoč pred hišo, tura je vrisana na zemljevidu, peš sva že šibala tam okoli, a sva še potrebovala zunanji impulz (razmere na Turni klub Gora), da sva se v torek popoldne končno tudi 'turno' zbudila. Zdaj brez sence dvoma veva, kam bova odrinila, ko pade prva velika pošiljka snega... S parkirišča nad Mačami (nekje 575-600m) po cesti do spodnje postaje žičnice in po uhojeni sledi za markacijami na rob nad Kozjekom in naprej na Dolgo njivo. Vmes sva si dobro ogledala, kje se je potrebno ogniti odločno pregosti goščavi pod robom in še eni krajši tik pod Dolgo njivo,…
Na Brdih sva v tej zimi že bila, tokrat sva ga z Lipance še enkrat ponovila, saj je bil, v nasprotju s pobočji na drugi strani planine, še deviški. Za razliko od vzhodnega vršnega grebena je boljša izbira z Lipanskih vrat. Po spustu sva z Lipance sledila še špuri na Mrežce, ki je bistveno bolj smučljiva tura in 'povsem' varna pred plazovi. Navzdol grede sva se pod Lipanco v gozdu za zaključek prav začetniško izgubila nekje v smeri Medvedovca...
Sva morala le enkrat pogledat to turnosmučarsko čudo in sva izkoristila obilno sneženje. Žal se je prav temu koncu sneg tokrat nesramno izognil (do 20cm pršiča), gneča pa žal ne. Vseeno je bilo luštno. Pobočja so ravno prav (ne)strma in odprta za brezskrbno smuko, s sedla je bolj smučarska izbira levi Monte Cocco (položno sleme proti Cima Belli je bilo več ali manj kložasto), spodaj za popestritev skrbijo lesene 'skakalnice', ki smo jih (skupaj s Pikico) lovili na desni strani, kjer smo se vseskozi držali še nezvoženih predelov.
Nad obleganim vojaškim smučiščem sva z neprekritim začudenjem in toliko večjim veseljem rila v povsem nedotaknjenem puhcu ter z nepričakovano razjasnitvijo dosegla vrh v vse bolj čarobni, večerni modrini neba...Pod drevesno mejo sva v neprekosljivi mehkobi globokega puhca brezskrbno plavala proti dolini, dokler naju ni iz globokega opoja nasilno predramilo steptano smučišče, ki sva se mu poskušala izogibati po ozkem in nesteptanem robu. Pri enem od takšnih izletov sem se z vso hitrostjo zaprašil v pršič in po zavoju, dveh mi je smuči sunkovito zgrabila trda podlaga, da sem z veličastnim lokom…
Po lovski poti v Mlinarico in za sledmi v Kozji žleb. Na prvem razcepu desno v globoko zasekano, prečno grapo in do luštnega slapu (sledi so vodile kar naprej čez rob, bogvekam), kjer se v levo, naravnost navzgor odpre ožja grapa, ki vodi na škrbino med Germlajtom in Goličico. V grapi sva kmalu trčila ob skok, ki od daleč ni strašil, a naju vseeno ni spustil čez (v kopnem nekje 10m visoka, povsem gladka in previsna zapora). Spodnji del skoka je bil zasnežen (no, mehki rob napihanega snega je bil podoben spodsekani opasti in padec v luknjo bi bil globok) in do vrha sta manjkala le 'ušiva' 2m.…
V Zajzerah sva previdno upoštevala smerne table (Pellarini), sledila dobri smučini in počasi nezmotljivo zgrešila rdečo nit! Po vizualnem občutku (gozdna silhueta Nabojsa) sva se spustila po prvem kolovozu, malce kolovratila po šavju in 'že' sva stopila na utrjeno cesto, ki naju je vodila do spodnje postaje tovorne žičnice. Gozdno strmino (150m) je v okviru markacij edino smiselno premagati peš (preluknjano od pešcev, mestoma prestrmo). Nad strmino (gozdna meja) se odpre 'strahovit' pogled na divje ostenje nad Žabniško krnico. V krnici sva nadaljevala proti Nabojsevi škrbini, 1970m, in se nek…
Ponovila sva vajo do robu, ki nama je grenil kulturni praznik, in na drugi strani sestopila v JZ grapo Visoke Ponce. Po zavitem spodnjem delu se je grapa nekje na 1700-1800m povsem zožila in po treh zaporednih, malček sitnih lednih stopnicah sva trčila ob za naju nepreplezljiv skok (5-10m). Obvoz sva našla nekoliko nižje na levi strani; spodaj čez neprijetno strmo in le poprhano skrotje ter višje po podobno strmem, a globoko zasneženem prehodu do odrešilnega ruševja, od koder sva prečila nazaj v grapo. Manever nama je ukradel celo uro, fotke (kot vedno) spet ne premoreva nobene. Ko gre 'zares…
V soboto je bila v zraku taka gromozanska lenoba, da se nama ni nikamor ljubilo. Občutju primerno sva popoldan skočila na kratek obisk k Lenuhu Begunjščice (Begunjska Vrtača, Lenuhova smer, smučarska ocena IV+, S5-S6, 300m). Za spust sva imela v mislih SV plaz Begunjske Vrtače, saj v Lenuhu ni bilo pričakovati zalitih prehodov. Vstopila sva po direktni varianti (točnih podatkov o smeri nimava, vse je najina interpretacija), kjer naju je pršič v pozdrav temeljito stuširal. Višje je ozek žleb pripeljal na večje snežišče (nad stikom s smučarskim vstopom), kjer sva čez rob začela s prečenjem v le…
Pikico sva odvrgla na Ljubelju (za pešca je Suho ruševje primernejše) in odpeljala v Poden, na škrbino Žrelo smo pa ravno vkup prisopihali in nadaljevali po Osrednji grapi na Vrtačo. Bordarček pri spustu v grapi ni bil suveren kot v Begunjščici. Pozna se, da je vrtačin žleb bolj strm/ožji in je zgornji del previdno oddrsala (sva ji dala cepin, čelado in zabičala, da ne sme zdrsniti ;). Nad Podnom smo za posladek ujeli še pršič in točno vdeli najbolj elegantno varianto skozi redek gozd proti Mlaki. Na tekaški progi nama je nebogljenček na bordu začuda diktiral tempo in kot prvi pripeljal v 'ci…
Od Zgornjega Mangartskega jezera po gazi do Zacchija in višje v okviru globoko zasneženih markacij do rušnatega robu ob grapi, ki prereže celotno JZ pobočje Visoke Ponce. Na robu (1600m, začetek varoval) se nisva spustila v grapo (doma sva si zamislila vzpon po njej), ampak sva nadaljevala v okviru markacij po robu navzgor ter pričakovala lahko vzpenjanje in dober pregled nad morebitnimi skoki v grapi... Slabe 4ure kasneje in borih 300m višje sva se izmozgana od silovitega gaženja (globok sneg z ruševjem) posula s pepelom (= pršičem za vrat) in vrgla puško v koruzo (= smuči v ruševje). Pregle…
Sva mislila eno krajšo, a se je po navadi obrnilo na daljšo. Udobna gaz naju je sicer spremljala, a le dokler se svet nad Kačjim grabnom ne odpre. Nekaj časa sva še sledila zamedeni in osamljeni sledi, a je na drevesni meji (začetek melišča) tudi ta obupala. Nadaljevala sva na smučeh in v prijetnem vzponu občudovala vseprevzemajoč in še nedotaknjen puhec na zagotovo enem najboljših smučarskih terenov v naših gorah. Pod Lipnico sva morala nadaljevati peš in res smotana skorja nama je pila energijo, izpil jo je pa vršni 'žlebiček', ki je bil navkljub izredno nizki temperaturi namočen in se je u…