Če med Zlato vodo in Plesiščem zaradi blata in mokre trave 'uživaško kar naprej počivaš' na tleh, si - 'usran' - kaj pa drugega. Namesto obljubljenega snega, je bil Viševnik v soboto zvečer moker. Ne na kvadrat, na kubik...
Sledila sva opisu ture Struška in Vajnež , ki naj bi naju (dobesedno) pripeljala zelo visoko, na samo Vajneževo sedlo. Z Jesenic po strmem asfaltu in višje po položnem makedamu do Pustega Rovta, kjer se izjemna (gorska) tura šele zares prične: Po strmih klancih na Sedlo Kočna, 1469m, je še šlo (po 'etapah'), tik nad sedlom je bilo pa 'sedenja' (lenarjenja?) konec. Začetni del (do klopce na grebenu) je za vožnjo večinoma prestrm, prečenje pod Struško pa skoraj v celoti vozno. Lepši del naju je pričakal na Belski planini in naprej do sedla Medvedjak, 1698m, kjer je sledil naporen spopad z grušč…
Po markacijah ob Kačjem grabnu do odcepa PP, levo po PP v graben, kjer se graben razcepi in navzgor po levem odcepu, ki vodi proti škrbini med Vrhom nad Rudo in Frdamanimi policami. (Iz grape sva si imela namen ogledati morebitne prehode proti Vrhu nad Rudo, saj gre sestop z vrha v škrbino le po zraku, blizu 50m. Lani tako z vrha nisva našla pametnega nadaljevanja proti Frdamanim policam in sva se morala prebijati po grapi na drugi strani grebena, ki pa je bila za najin okus občutno preveč podrta.) V spodnjem delu je grapa zagruščena in položna, v zgornjem se pa močno zoži v žleb, ki ga preki…
Po JV grebenu čez Malo glavo na vrh, kjer oblaki sonca za las niso odstrli, čeprav se je sonce na moč trudilo. Navzdol lahkotno po mehkih (a kar strmih) travah tik levo od Južne grape, ki je v kopnem povsem neprimerna za sestop.
Kar nekako (presneti vremenarji ;) nisva mogla verjeti v sončno soboto, ko naju je dokaj pozno le zapeljala tura na Možic in Danje na Jiržijevi gorsko kolesarski strani, kjer se nahaja cel kup odličnih idej. S Petrovega Brda sva se spustila po od obilnega deževja zalitem makedamu proti kmetiji Huba, kjer sva kmalu zavila na odlično ohranjeno mulatjero, ki je bila za vožnjo s kolesom kot ustvarjena. Vožnja po njej je bila čisti užitek, kakšnega ležernega poganjanja pa nikakor ni dopuščala. Pravzaprav sta bila strmina in teren z višino vse bolj zahtevna, midva pa vse bolj utrujena. Za nameček s…
Druga etapa poti Planica - Pokljuka (Severni pristopi, Mihelič). K opisu ni veliko dodati, morda to, da se nam je najtežji del (Tine zapiše, da ni mogoče namestiti varovanja) zdel kar lahak. Začetek poti je lahko vdeti, potem so nas pa vodile markacije (žal je PP pack v lahkem svetu občutno preveč - ko gre zares, je k sreči rdečila manj) vse do grušča pod vrhom Kumljaha, kjer se Gamsove riže, in s tem glavne težave, pričnejo. Sestop in prečenje proti vrhu Na Lopi je bil verjetno še najbolj smotan del, saj je teren izpostavljen in krepko podrt. V stalnem valovanju pod previsnimi stenami smo do…
V mislih sva imela prečenje Pihavca, z Luknje po stari lovski/pastirski potki na Kriške pode (111 izletov, Stritar). A se je na Planini Zajavor začelo sukati drugače, saj so se čez modrino neba iznenada zapodile številne meglice. Prečna pot se s planine zažene visoko navzgor (potka, ko jo enkrat ujamemo, je težko sledljiva) in se šele na višini dobrih 1900m zasuče v levo. Midva sva bila takrat tako globoko v megli, da sva od prečenja odstopila, saj bi bilo iskanje prehodov povsem nemogoče. Da bi se vrnila, nama pa tudi ni dišalo. Tako sva se raje odločila, da vztrajava kar naprej, naravnost n…
Nebogljenega bordarčka pelješ pešačit (majčkeno je res celo tudi pobordal) v Suho Ruševje, potem pa hoče še kolesarit in ga nasploh ne spraviš stran od ta zadnjega kolesa. Hmm, saj drugače bi se še kje izgubil... S parkirišča po cesti do odcepa dobrih 100m pod Valvasorjem, levo in navzgor na Potoško planino. Desno po cesti proti Valvasorju in levo za markacijami (Stol) do prvega hudega klanca (V7)(V za vzpon, S za spust), kjer sva treščila ob 'zid kamenja in korenin'. Pred padcem nazaj (s kolesom vred) zavrem in ročica mi odleti s krmila. Pa kva j'zdej to za enga vraga, a so kolesa tut sam za…
Avtor vodnika (spet Marko Paternu, Strme kolesnice) svetuje vzpon po vzhodnem pobočju do Koče na Dobrči in spust čez Bistriško planino (prav tako vzhodno pobočje). Do Brezij pri Tržiču po asfaltu in desno navzgor, kjer je podlaga kmalu prešla na makedam, do Bistriške planine. Kolovoz naprej je bil vedno bolj strm, na ostrem desnem ovinku (levo manj izrazit odcep za Breško goro) se je pa vlaka postavila krepko pokonci. Za 'pomoč' so skrbeli še grušč, ki ga je bilo odločno preveč, tako da sva dihala na škrge, cepala s kolesa ter lovila sapo. Strm klanec vse do Lešanske planine (na zemljevidu te…
Z Ljubelja nas (spet je bil to majhen, povsem nebogljen bordarček) je takoj začel utrujati strm travnat klanec pod žičnico, katerega se je dalo prevoziti v cik-caku (V6). Pri srednji postaji smo sledili cesti v desno, ki pa je glede na nekoliko gruščnato podlago prav nemogoče strma. Sicer je povsem vozna ('huda' V6), a po vsakem daljšem delu, ko se uspeš zadržati 'v sedlu', komaj čakaš, da te zabriše na tla, kjer te čaka prepotreben počitek. Na Vrtači, kjer se cesta konča, je bilo umetnosti konec in smo kolesa na Zelenico pač nesli. Po smučišču zelo strmo navzgor (V5-V6) ter v lepem spustu do…
V petek popoldne je na Pecolu za dobrodošlico sicer malček rosilo, ampak 'velikih duhov to menda ne moti'. V dveh urah zmerne hoje (na tabli so začuda omenjene štiri ure in pol?) sva bila pri bivaku, ki leži na samem vrhu Strme peči, 2379m. Videla nisva nič, ker so naju vztrajno spremljale 'volhke' megle, le na vršnem grebenu naju je dražilo vse bližje grmenje. Ravno sva se dodobra razkomodila, ko je z nočjo pridivjala nevihta. Vztrajno je grmelo in še bolj pridno lilo, ko pa se je ozračje ponoči umirilo, sva zunaj 'z navdušenjem občudovala' belino vse naokrog ležeče sodre. Zjutraj se je ozra…
V vse bolj jesenskem/barvnem ambientu sva si privoščila dve večerni in malce težji gorsko kolesarski turi. Po opisu v Strmih kolesnicah (Marko Paternu, tura 10) z Begunj po strmih klancih na Planino Planinico in levo do Tomčeve koče na Poljški planini. Pri spustu s Tomčeve koče naju je tik nad Kališčam presenetil daljši, izjemno razbit in strm jarek (S6), ki me je odločno zabrisal s kolesa. Od cerkve Sv. Petra sva namesto nezanimivega kolovoza poskusila s spustom naravnost na jug (markirana pot). Strm travnik pod cerkvijo je bil zelo lušten za vožnjo (S5-S6), sledilo je nekaj ostrih okljukov…
Po zanimivem (vabljivem?) opisu na gorsko kolesarskem forumu po markiranem strmem kolovozu (cesti) na Planino Korošice in spust po neoznačeni lovski poti nazaj na ljubeljsko cesto. Tako kot je opisano, sva vsaj polovico vzpona porivala kolo, saj je podlaga ali povsem nemogoča (grušč) ali pa je vse skupaj prestrmo za vožnjo. Vsekakor je bilo lovljenje ravnotežja na kolesu sila kratkočasno. Vožnja, tam kjer je bila sploh mogoča, pa zelo naporna. S planine po markacijah v levo do odcepa za lovsko pot in po njej navzdol. V opisu je spust sicer ocenjen z S5 (mestoma S6), ampak kaj, ko si mesta S6…
Zajzera, Prašnikovo sedlo, vrh. Pot vseskozi odkriva lepe razglede na Viševo in Montaževo skupino. Žal se je sčasoma pooblačilo, tako da je razgledovanje na samem vrhu odpadlo. Tuma v Imenoslovju JA našteva številna imena v vencu Višarskih glav. Poleg glavnega vrha (Tuma za Kamnitega lovca navaja ime Pergamiten, spačenka od Pri Piramidi) naj bi še štiri glave (nad 2000m) bogatila imena: Beračnik (Z od vrha) ter Zapraške Veže glava, Višarske Veže glava in Za Klobukom glava (V od vrha). Z vrha sva brez težav sestopila po omenjenih (manj izrazitih) glavah v vzhodnem grebenu in se z zadnje kote n…
Letos sva se s kolesom spustila po luštni (beri izpostavljeni) Bornovi poti s Prevala na Ljubelj. Tokrat smo zastavili povsem drugače. Z Ljubelja smo se kot trop divjih volkov zapodili na Bornovo pot, šibali do tunela, čofotali po njegovih temačnih jezerih, preskočili melišče, divjali po mehkih iglicah, grizli po kar strmem kolovozu in se prijetno utrujeni zaustavili na Prevalu. Čemu tak uvod? Se je zgodilo, da naju je po kolesarski turi po Bornovi poti oštel 'ljubitelj miru in užitka v hribih' in naju prepredalčkav v 'preganjalca' njemu enakih ljubiteljev. Stvar ima dolge korenine, temelji p…
V mislih sva imela iskanje prehoda s Pelcev v Klonice in pristop na Kucer v Klonicah, 2161m. Zadnja Trenta, prečna pot proti Bavškemu Grintavcu, Vršac in po ostrem grebenu Skutnikov na Veliki Pelc . Ta izjemno slikovit pristop na greben Pelcev sva našla lani in se nama je tako dopadel, da sva ga morala ponoviti. Nekoliko naju je presenetil svež odlom na enem izmed rogljev v škrbini med Vršacem in Skutniki. Najtežje mesto grebena (ocenila sva ga s III+: kratek, a izjemno zračen raz) je bilo glede na vse, kar sva plezala letos, celo malce podcenjeno. Z Velikega Pelca sva se spustila naravnost n…
Zapeljala sva se v Povlje, da vidiva najvišje ležeči asfalt kranjske občine (to čudo so 'ustvarili' lani in ga 'reklamirali' v časopisih). Razočaranje (beri slab makedam) se je pričelo že na okoli 750m, končalo pa dobrih 100m višje. Čudno, prečudneje! Asfaltirana cesta na Jošt (nad Kranjem) seže na sam vrh, 850m... Gor in višje po shojeni potki desno do stika z najinim najljubšim pristopom (z juga) na Storžič .
Popoldne se je vreme počasi pokvarilo in ob spremljavi redkih kapelj sva potegnila 'prvenstveno' naravnost na vrh. Na mestu, kjer se huda strmina ceste, ki od Planine Planinice vodi proti Prevalu, konča, vodi navzgor ozka struga. Po travah ob njej, v njej (izjemno prijetno poplezavanje po odlično trdni skali, kak pragec je bil celo za I) do razcepa in potem naravnost navzgor po travah na vrh (greben sva dosegla v popolni megli lučaj desno od vrha). Po 'teku' navzgor je prijal tudi tek navzdol na Preval. Sva že kar pozabila, kako luštno je noreti po gorah. Dvanajst in večurne ture te povsem iz…
Opis pristopa iz Dunje je moč najti v Sidartinem vodniku (Mašera, ZJA), žal se opis preveč izgublja v številnih podrobnostih, ki so tudi mestoma netočne ali celo povsem napačne. Za nameček vodnik pri takorekoč edini orientacijski zanki pristopa odpove (ključni odcep proti zasilnemu bivaku Muschi je skrajno nerazviden, saj odlično shojena pot z možici kar naprej vztrajno preči nad sotesko Clapadorie)... V petek ob treh popoldne z izhodišča. Do noči sva imela še dobre štiri ure in pol, vodnik pa do bivaka Suringar obljublja šest ur in pol. Torej bo za naju ravno prav svetlobe. Začetek odcepa po…
Smer Potočnik-Tominšek, III/I-II, 700m (Slovenske stene). S parkirišča sva ciljala navzgor in zadela rob med krnico Pod Dolkom in Suhim plazom. Začetni del grebenčka je ravno toliko strm in drnast, da je nekoliko neprijeten (po opisu bi morala ciljati v krnico na levi). Višje sva se držala luštnega macesnovega grebena, dokler se pod steno ni zaključil. Tu sva spet 'padla v opisan dostop' in desno v gruščnat iztek zelo izrazite grape. Sama smer je prijetna in ni preveč zahtevna, saj nimaš občutka, da si v steni (zračnih mest ni), ker se vseskozi giblješ v območju grape, ki prereže celotno sten…