ta beseda mi pride na misel, ko pogledam naokoli, ko grem skozi mesto. Mesto, ki je v času, ko je zunaj topleje še kar polno pešcev in kolesarje, pa se v času, ko temperature padejo malenkost pod ledišče spremeni v mesto ljudi, ki se tiščijo v avtih in stojijo še v večjih kolonah v centru. Pa
posledično nato tudi boljši oče, boljši mož, to je vse kar si želim v prihodnosti. Ker je pač ravno čas, ko si vsi nekaj želimo, je to vse kar si jaz želim. Je pa lansko leto bilo zelo prijazno do mene in mojih bližnjih, res smo preživeli eno mirno leto, brez kakih pretresov ali težav. Je pa
mesec, ko dobim občutek, da enih hočejo nadomestiti vse tisto kar jim nikakor ne uspe skozi leto. Trgovine bojo vsak čas poknile pod težo vsega ljudstva, ki se zgrinja in nakupuje vse živo, največkrat točno to, kar nikoli ne bodo potrebovali, ampak ker je december je pač treba. To se potem odr
ker se bliža konec leta in še letni čas je ravno pravšnji za branje dam na brzino še mal priporočil za vse ljubitelje knjig.Najprej eno slovensko. Mojca Širok je napisala nov roman, ki se tokrat dogaja v okolju inštitucij EUja. Čeprav je knjiga dokaj kratka pa tako preskakuje med udeleženci in
ki sem jih začel letos pisati so do nadaljnjega na mrtvi točki, nekako nimam volje do pisanja, je pa tu odlomek iz tega, kar sem do sedaj uspel napisati....V prepad. Čeprav sem šele dobro začel s svojo tekaško kariero, če gledam to kako dolgo sem do takrat tekel, pa sem bil glede kilometrov,
se je začela nekje v aprilu, ko sem videl, da pa sem se malo preveč sprostil in, so se mi začeli kilogrami malo nabirati. Pa saj ne, da nebi skoz migal, seveda je šport stalnica, a vseeno je to premalo, sploh, če se malo preveč sprostiš pri hrani, tak kot sem se jaz.Torej nekje v aprilu je pad
kar se tiče materialnih stvari. Ravno včeraj sem menjaval gume na avtu, ker pač zima je tu in brez zimske opreme pač ne gre. No v glavnem, da ne dolgovezim, med čakanjem sma z malim hodla po salonu in gledala nove avte. Ni kaj v petih letih od kar smo mi kupli avto pa do sedaj, se zdi, kot, da
te dni, saj je sneg že prilezel vse do Belvija. Je pa zunaj zdaj res lepo, jesenske barve so v mestu in teči po ulicah je res lepa stvar, tudi vonj, ki ga oddaja jesen je nekaj posebnega, ampak, to bo doživel vsak, ki si bo vzel vsaj malo časa in si privoščil kak lep sprehod.Drugače pa se te d
kot se mu reče popularno, mi je letos bolj kot ne padel nepričakovano, ker nisem imel namena laufat tam, ampak sem bolj računal, da bom v vlogi navijača, ker pa sem dobil štartnino sem jo pač izkoristil in šel skupaj s Tatjano na 10ko. Prireditev se sedaj res lahko kosa z vsemi maratoni v
sem dal kar se tiče treningov, seveda še to ni na ravni izpred najboljših let, je pa bistveno višje, kot je bilo še na začetku leta.In kaj to pomeni. To pomeni, da sedaj športnim aktivnostim posvetim med devet pa tam do dobrih deset ur na teden. To tudi pomeni, da nekako delam štiri tekaške tr
ker za branje se pač pri meni vedno najde čas. Pa ne samo to, na lagerju imam tako zbirko knjig za po moje ene dve življenji.No tokrat sem se vrnil nazaj k Simonu Scarrowu. avtorju, ki je napisal že 21 knjig o legendarnih rimskih vojakih, kjer sta glavna junaka Makro in Kato vseskozi v ospredj
bo tale zapis. Največ pa kot je zapisano v najboljši knjigi vseh časov bo "o življenju, vesolju in sploh vsem". Torej te dni veliko bere, poslušam podkaste in športno izkoriščam zadnje lepe jesenske dneve. Bliža se konec misije s katero bom poskušal pokazati kako fit je lahko 50 letnik in
tokrat še sprostitveni podaljšani vikend. Ja takih pri moji službi res ni malo, če si jih posebej ne izprosim, a ko pa pridejo pa se potrudimo, da jih izkoristimo v čim večji meri. Sploh, če še vreme sodeluje. In tak je bil prejšnji podaljšan vikend. Torej v petek zjutraj iz nočne in pote
je najbrž cilj vseh nas. No seveda to ne pomeni, da živimo, pač pa da ŽIVIMO in ne životarimo. No na Netflixu lahko najdete serijo, kjer avtor raziskuje kraje na svetu, kjer ljudje živijo najdlje in pa seveda vzroke za to, da se ravno tam živi tako dolgo. V vseh primerih najde kar nekaj skupni
tek, ki sma se ga udeležila s Tatjano in to bo po dolgem času poročilo s tekme. Torej, ker sma imela v planu iti letos na kaki trail tek pa je tole v domačem mestu priletelo, kot naročeno. Trasa ravno prav dolga, na koncu je ura namerila dobrih 15 kilometrov, ne preveč zahtevna, kot rečeno, ko
se je nabralo torej je čas, da dam kak bralni predlog.Najprej ena športna knjiga. Ker sem še vedno tekač tako z dušo in telesom, sem z zanimanjem prebral knjigo Running with Kenyans. Avtor je sedanji novinar, ki je bil v mladosti obetaven tekač. V svoji knjigi je poskušal opisati svoje izkušnj
je težje sem slišal včasih, ko sem se s kom pogovarjal o teh nočnih službah. No, jaz zdaj rečem, da mi je težje iz dneva v dan. Pa ni samo to, da moram bedet ponoči, to je v bistvu še najmanj, bolj je to ko moram poslušat stvari ali brat o njih, stvari, ki se meni zdijo nepojmljive.Gre namreč
podaljšan vikend, smo si tokrat privoščili v Ljubljani in Gorenjskem.Ker smo doma veliki ljubitelji Queenov, nas je lepo razveselila moja sestra z nakupom vstopnic za koncert Queen simphony, ki je bil v ljubljanskih Križankah, seveda smo takoj sklenili, da bomo pač izrabili priliko in bomo pre
je padla letos. Sicer je to bil plan že lani takoj po prvem dopusti v Grčiji, da tudi letos svoj glavni dopust preživimo na jugu, le lokacija je bila vprašljiva in v bistvu vse do zadnjega prav nismo vedeli kam bi šli, ampak to je ravno čar dopusta z avtodomom.Kar se tiče poti smo vedeli, da g
nazaj po krajši odsotnosti ali bolje rečeno po dopustu o katerem pa v enem od naslednjih objav. je pa res, da se je v tem vmesnem času naredilo toliko stvari, od katerih so seveda najbolj odmevale poplave. K sreči mi nismo bili deležni kakršnih koli posledic, sem pa bil kar dobro vpet v dogaja