te dni, saj je sneg že prilezel vse do Belvija. Je pa zunaj zdaj res lepo, jesenske barve so v mestu in teči po ulicah je res lepa stvar, tudi vonj, ki ga oddaja jesen je nekaj posebnega, ampak, to bo doživel vsak, ki si bo vzel vsaj malo časa in si privoščil kak lep sprehod.Drugače pa se te d
kot se mu reče popularno, mi je letos bolj kot ne padel nepričakovano, ker nisem imel namena laufat tam, ampak sem bolj računal, da bom v vlogi navijača, ker pa sem dobil štartnino sem jo pač izkoristil in šel skupaj s Tatjano na 10ko. Prireditev se sedaj res lahko kosa z vsemi maratoni v
sem dal kar se tiče treningov, seveda še to ni na ravni izpred najboljših let, je pa bistveno višje, kot je bilo še na začetku leta.In kaj to pomeni. To pomeni, da sedaj športnim aktivnostim posvetim med devet pa tam do dobrih deset ur na teden. To tudi pomeni, da nekako delam štiri tekaške tr
ker za branje se pač pri meni vedno najde čas. Pa ne samo to, na lagerju imam tako zbirko knjig za po moje ene dve življenji.No tokrat sem se vrnil nazaj k Simonu Scarrowu. avtorju, ki je napisal že 21 knjig o legendarnih rimskih vojakih, kjer sta glavna junaka Makro in Kato vseskozi v ospredj
bo tale zapis. Največ pa kot je zapisano v najboljši knjigi vseh časov bo "o življenju, vesolju in sploh vsem". Torej te dni veliko bere, poslušam podkaste in športno izkoriščam zadnje lepe jesenske dneve. Bliža se konec misije s katero bom poskušal pokazati kako fit je lahko 50 letnik in
tokrat še sprostitveni podaljšani vikend. Ja takih pri moji službi res ni malo, če si jih posebej ne izprosim, a ko pa pridejo pa se potrudimo, da jih izkoristimo v čim večji meri. Sploh, če še vreme sodeluje. In tak je bil prejšnji podaljšan vikend. Torej v petek zjutraj iz nočne in pote
je najbrž cilj vseh nas. No seveda to ne pomeni, da živimo, pač pa da ŽIVIMO in ne životarimo. No na Netflixu lahko najdete serijo, kjer avtor raziskuje kraje na svetu, kjer ljudje živijo najdlje in pa seveda vzroke za to, da se ravno tam živi tako dolgo. V vseh primerih najde kar nekaj skupni
tek, ki sma se ga udeležila s Tatjano in to bo po dolgem času poročilo s tekme. Torej, ker sma imela v planu iti letos na kaki trail tek pa je tole v domačem mestu priletelo, kot naročeno. Trasa ravno prav dolga, na koncu je ura namerila dobrih 15 kilometrov, ne preveč zahtevna, kot rečeno, ko
se je nabralo torej je čas, da dam kak bralni predlog.Najprej ena športna knjiga. Ker sem še vedno tekač tako z dušo in telesom, sem z zanimanjem prebral knjigo Running with Kenyans. Avtor je sedanji novinar, ki je bil v mladosti obetaven tekač. V svoji knjigi je poskušal opisati svoje izkušnj
je težje sem slišal včasih, ko sem se s kom pogovarjal o teh nočnih službah. No, jaz zdaj rečem, da mi je težje iz dneva v dan. Pa ni samo to, da moram bedet ponoči, to je v bistvu še najmanj, bolj je to ko moram poslušat stvari ali brat o njih, stvari, ki se meni zdijo nepojmljive.Gre namreč
podaljšan vikend, smo si tokrat privoščili v Ljubljani in Gorenjskem.Ker smo doma veliki ljubitelji Queenov, nas je lepo razveselila moja sestra z nakupom vstopnic za koncert Queen simphony, ki je bil v ljubljanskih Križankah, seveda smo takoj sklenili, da bomo pač izrabili priliko in bomo pre
je padla letos. Sicer je to bil plan že lani takoj po prvem dopusti v Grčiji, da tudi letos svoj glavni dopust preživimo na jugu, le lokacija je bila vprašljiva in v bistvu vse do zadnjega prav nismo vedeli kam bi šli, ampak to je ravno čar dopusta z avtodomom.Kar se tiče poti smo vedeli, da g
nazaj po krajši odsotnosti ali bolje rečeno po dopustu o katerem pa v enem od naslednjih objav. je pa res, da se je v tem vmesnem času naredilo toliko stvari, od katerih so seveda najbolj odmevale poplave. K sreči mi nismo bili deležni kakršnih koli posledic, sem pa bil kar dobro vpet v dogaja
v teh poletnih dneh. a se moram kar pohvalit, ker sem res priden. Ta mesec sem pretekel že 175 kilometrov in sem že blizu 1000 kilometrov skupaj, pa tudi na kolesu se bližam še 2000 kilometrov, kar je za gorca kr ok. Pridno pa tudi delam treninge za moč. No še vedno se trudim vsaj pri teku drž
po prihodu domov, smo si privoščili teden oddiha. V ponedeljek sva Miha in jaz šla na Roglo, plan je bil, da tam ostaneva do srede a naju je slabo vreme odgnalo domov že v torek proti večeru. A vseeno sma se mela super, malo sma pohajkovala, jaz sem v torek zjutraj odtekel na Lovrenška jezera,
je pel Šifrer, no jaz pa samo tečem počasi. Torej po Radencih sem se odločil, da začnem tečt po t.i. Mafetone metodi. Večina tekačev ve zakaj gre, za ostale pa samo na kratko. Gre zato, da pri teku ne presežeš pulza, ki se izračuna preprosto 180 minus leta, se pravi pri meni je to 130 utripov
in to obe od Slovenskih avtorjev. V obeh primerih gre za neke vrste kriminalko, pri čem je prva od Karlovška z naslovom Še sem živa, taka bolj enostavna in res prav primerna za poletno branje, ko včasih tudi nisi čisto 100% zbran pri branju. Zgodba ni zahtevna je pa vseeno zanimiva in se lepo
sem začel sestavljati zapis, po moje sem prišel nekje do polovice. Ne rečem da ga kdaj ne bom objavil, ampak za enkrat ne. Pa ne zato, ker se ga nebi upal ali pa zato, ker bi se bal, da bi se zopet nekdo prepoznal v njem, ker vem da bi se, pač pa preprosto za to, ker po prespani noči vidim, da ni vr
je opazka, ki jo mnogokrat slišimo, ko beseda nanese na države naše bivše domovine. Kar nekaj let imam priliko vsake tolko iti na ta naš "zaostali" Balkan in vedno bolj se sprašujem ali smo res mi tako napredni in ali je to kar mi živimo res tako super. Tokrat bom mesec dni preživel v Srbiji, n
pravijo, da je božja mast. Jaz se tega zadnje čase poskušam naučit skoz šport. Torej nadzor srčnega utripa predvsem pri teku zahteva kar nekaj napora, če pa že ne tako veliko napora držati nizek pulz, kar je v bistvu lahko prav prijetno, ker se pač ne mučiš tolko, če tečeš pri pulzu med 130 in