Nalaganje ...
Bomba smer za tiste ki imajo radi platke, izpostavljenost in "varnost" 😀👌Nažalost je bla na večih delih še mokra, tam sva malo manj uživala, ampak sva si zaradi obilice svedrov kljub temu upala rint naprej. Primerno tudi za tiste ki jim je plezanje 6a blizu limite. Vmes se najde še kak klin, kjer je bla prej alpi smer Črna lepoticka. Kapo dol tistim ki so to plezali na tradicionalen način, ker je skala zelo monolitna in je malo opcij za varovanje😀🤝 Dol abzajl 3x 60m. Lahko uporabiš tudi kakšen štant od desne smeri, ker čene moraš cel čas abzajlati rahlo po strani..
Spodaj se kar pleza in so prov lepi cugi... Od okna naprej pa so vse te trave kr mal odveč 😅
Po dveh mesecih plezanja "vsak zase" in mentorskih turah smo se večina tečajnikov dobili na Kamniškem sedlu, kjer je bil plan odplezati nekaj alpi smeri pod vodstvom mentorjev. Verjetno je bil marsikdo napaljen, ker alpi smeri čez poletje sami nismo smeli plezati… :) Večina nas je prišla na Kamniško sedlo že v petek zvečer. Po 1250 m višincev (tisti, ki smo štartali iz koče v Kamniški bistrici) in 20+ kg plezalne robe je večerna piva (po primorsko bjrčka 🙂) kar pašala. 1. Sobota - slabo vreme jbg Po precej tihi noči (čudežno brez pretiranega smrčanja, kar je precej redko v sobi s 15+…
To pa je bla konkretna tura. Štiri tisočak dobi realen občutek ko greš peš na njega iz doline, ko moraš 2700m nadmorske višine nardit, brez gondol in vlakcov😏😬 prvi dan do Mischabell hut (3200). "Prespat" za par urc, pol pa sred noči štart proti vrhu, kjer malo poplezavaš po grebenu, prečiš ledenik in na vrhu plezaš malo mixa. Neprecenljivi občutki na vrhu🙏😀 Po kratki pavzi pa dolg sestop v dolino. V Saas Feeju smo bili 10 min preden je začelo deževati. Vse se je lepo izšlo😀
Smer sem plezal že tretjič, ampak me je tokrat zaradi meglic najbolj skrbelo, da bo težko najti smer, saj se večino časa še stene ni videlo. Hvala bogu sva našla vstop in tudi oblačnost se je kasneje razkadila. Pred seboj sva imela eno navezo, ki sta nama sem in tja poslala kak pozdravček, a sta bila še kar uvidevna. Tečajnik Žan je pogumno pristal na plezanje cug-cug in bolj začinjeni raztežaji so padli nanj. Ni pa seveda nič kaj težkega, a to, da ima smer dejansko detajl, kjer za sekundo zadržiš sapo, mi je res že ušlo iz spomina. Smer sva plezala še kar tekoče. Bravo Žanu za preplezano…
Idejo sva dobila od vedno bolj uveljevljane naveze G-G, plan pa je dokončno zacementiral Rousov opis. Smer poteka v čudovitem ambientu južnih sten nad kočo Corsi. Zraven koče je odprt tudi bivak (8 ležišč), če bi koga zamikala večdnevna pustolovščina. Orientacija je zaradi značilnih oblik skale enostavna, me je pa zmedla ena izmed skic, ki te pred koncem prvega cuga usmeri v nekoliko podrt pokončen kamin. Tam sem nekaj časa študiral, zabil srednje dober klin, naredil nekaj gibov. Na srečo me je zdaj že izpiljen alpinistični čut prepričal, da plezam daleč izven okvirov štirice* in sem obrnil.…
PlanB dneva, ampak lepo, v dobri družbi. Fotk iz moje strani ni, ker je telefon počakal v Lj. Ključ smeri je kar zanimiv, drugače tekoča pleza, brez posebnosti. Kar nekaj sidrišč je opremljenih s svedrovci.
Kera poka, ej… Čez šoder in lepo prečko, potem pa malo bolj alpinistično, direktno pod poč, brez ovinkov. Zadnji raztežaji v teatru oblakov, na sestopu pa tuš s sodro. Dvakrat zagrmi, dovolj daleč, da je še zabavno, tudi zajla (še) ni preveč mokra.
Kamin je bil nekoliko moker in se mi je zdel težji kot prečka. Janez je zlezel vse težje cuge naprej, meni so bili kljub varovanju od zgoraj pretežki in sem se v nekaterih delih vlekla za komplete.
Maša je imela na to-do listi tole smerco. Jaz sem imel sicer najprej v mislih kako lepo navrtano večraztežajko pri severnih sosedih, a ko sem omenil svedrovce, sem že prek WhatsAppa dobil čuden pogled. :) No, prav, no, prav, greva pa trad! :) In to kljub moji boleči rami in Mašinemu zvitemu gležnju. In ni nama bilo žal, ker je skala večinoma res dobra (razen tam, kjer ni :P) in ponuja veliko možnosti za nameščanje svojih varoval. To je kar treba, ker ima smer klinov ravno ene tok, kot svedrovcev, svedrovca sta pa po dva na vsakem štantu in to je to. Ta težji raztežaj je padel na Mašo in tako…
Tokrat sva upe položila v zeleni prehod in se do planine Blato zapeljala kar z avtobusom. Mogoče tudi zaradi 20 € parkiranja za zapornico. Ker naju je spletna stran JPP Bohinj prijazno opozorila, da jutranji prevoz iz Bistrice pripada turistom, sva za štart izbrala P+R v Srednji vasi. Še bolj prijazno bi bilo, če bi zraven napisali tudi, da se tja zadnji bus vrača že ob šestih popoldne. Matic je na dostopu gojil upanje, da nama bo uspelo, a je očitno pozabil, da še nikoli nisva prišla iz ture pred mrakom. Množice pohodnikov sva se otresla z odcepom proti Planini na Lazu. Od tu naprej nama je…
Pri iskanju naslednje ture se poskušam držat sledečih kriterijev: 1) Smer naj bo nabita s klini in orientacijsko nezahtevna. 2) Ravno dovolj težka in dolga, da mi še prinese točke za naslednji čin. 3) Po možnosti naj pride s soplezalcem, ki jo je že plezal. Zato je bralcu lahko jasno, da se je bilo praktično nemogoče upreti Matičevim navdušenim pričevanjem o Smeri Debelakove - petstometrski štirici, ki naj bi jo z mentorjem Tadejem preletela v manj kot štirih urah. Predstavljal sem si položne, mogoče malo šodraste police, po katerih se bova sprehodila do vrha. Če že, me je skrbelo, da mi…
»Pogledam čez oken' in deževen je večer, u trenutku sm se odloču, da grem sam na špancer« poje slavni slovenski pesnik in v podobni situaciji sem se tudi sam znašel prejšnjo sredo, samo da večer ni bil deževen, ampak je bilo popoldne sončno. Odpeljem se proti Zapogam, spotoma pa v Šparu poleg sendviča kupim še tri pločevinke pira, tako, za vsak slučaj, če kje koga srečam. In glej ga zlomka, po 20 minutah čakanja na parkirišču se tam že pojavita moja zvesta prijatelja Jernej in Miha, povabita me v avto in odpeljemo se pustolovščinam naproti. Jerko na križišču zavije proti Gorenjski in kmalu…
Lep dan, lepa smer, lepa tura. Malo smo se zamudili v smeri, bolj kot bi bilo treba, saj sta tečajnika plezala veliko naprej, delala kratke raztežaje, poteka smeri se pa po dobrih 10 letih tudi jaz nisem spomnil. Tako smo zarinili preveč desno k lopam in obrnili pred pretežko zajedo ter nato vstopili v 3. uradni raztežaj 30 m bolj levo, tam pri jami, kjer sta dva svedrovca. Zgoraj za oknom smo sicer zavili desno, a smo se sprehodili po travah in skalnih policah do markirane poti, ne da bi zavili nazaj v strmo skalo, kot priporoča Mihelič. Smo ugotovili šele kasneje. Kakorkoli, tura je bila…
Na potep se podamo lagodno po zajtrku. Pod Brano v kotliče, čez Tursko goro mimo Rink vse do Skute. Vstopimo v zajedo. Majav podprijem, majav star klin, ki mu sledi še bolj majav PZS klin me prisili v majav A1. Nič zato. Na vrh pridemo nasmejani, ulovimo krasen sončni zahod na vrhu Skute in se pricnemo spuscati čez Štruco proti Cojzovi koči na isotonik. Sestopimo v konc, rahel vzpon nazaj na Jermanco in dan zakljucimo pozno zvecer v Lj. Krasno precenje KSA, obogateno s Skutino zajedo. Lepo darilo za RD :srcka:
Mentorska tura na tečajniškem vikendu. Smo se imeli kar fino, tokrat sem plezal neko drugo varianto kot prvič, tako da je bilo spet zanimivo :smesko: Tečajnika sta se dobro obnesla!
Moj povratek iz J. Amerike, se je začel z odličnim izborom Maše. Mojstrovina Comici, Fabjan, ki bo kmalu praznovala že stoto obletnico njunega vzpona. Šlo naj bi za prvo smer/vzpon v severni steni Cime di Riofreddo. Nekaj "krušljivih" raztežajev in pa "malo klinov", smeri doda resnost in čar avanture. Raztežaji so šli prosto, razen šestice, ki po mojem mnenju to krepko preseže, in kjer sva postrgala/odlomila nekaj stopov in tudi kak prijem/oprimek. Na prvi pogled je ta kjučni raztežaj ponujal tri možnosti (vse s krušljivimi mesti ali pa formacijami, ki bi jih z lahkoto zmetal s stene) tako da…
Po dolgem času spet na štriku skupaj 😀 skoraj nas je domov napodil dež, in rahlo mokra skala. Ampak se je hitro posušila ..smer je vredna obiska. Navrtana je malo "alpi", razen težjega raztežaja (zajeda s počjo) ki je malo bolše in pa prvih 20m, v katerih ni nobenega svedra. Do smeri se najbolj splača z avtom zavit direkt z glavne ceste ki pelje proti Ljubelji, pod melišče pod smermi in od tam pešačit do stene.. Druga opcija (malo daljša) je iz parkinga na Ljubelju, nato peške proti Bornovim tunelom, in levo dol po melišču. (Kjer se tudi sestopa).. Kljub temu da je bil nad smerjo podor že…