Julijske Alpe
Tudi to se zgodi!Zadnjič sem se tule hvalil z nočnimi vzponi na Hujsko in Ratitovec, slednjega sem potem v četrtek okrog 18.ure ponovil v solo izvedbi. Pot je bila shojena in ponekod poledenela, zato sem pri spustu večkrat šel kar počez, na celo...razen v tistem ravninskem delu v Razorju.
Vencelj športnik - blog
Vodnika: Andrej Počervina Kdaj, kje: sobota 3.10.2015 ob 5:00 pred sedežem društva na Celovški cesti 160 v Ljubljani (pred LPP-jem) Kako: Predviden čas hoje: 10 ur Zahtevnost: zelo zahtevna pot Oprema: oprema standardna pohodniška, čelada, samovarovalni komplet-plezalni pas, palice, hrana in pijača
Vodi: Franc Bergant – Bergi Odhod: iz Ljubljane ob 7.00 uri izpred LPP Izhodišče: Rudno polje (1347 m) Čas hoje: 1 h 45 min Zahtevnost: lahka označena pot Višinska razlika po poti: 350 m Zemljevid: TNP 1:50.000 Priporočena oprema za poletje. Izlet lahko podaljšamo do naslednjih ciljev: Vrh Razora, D
Poročilo, Turni klub Gora: Iz Mlinarice do vstopa v Žabji krak (2200- m) ter sto višincev po njem do konca glavnih težav Žabjega kraka (prečka s sitno drčo nad kaminom, ki je letos začuda celo smučarsko zalit). Zatem sva odvila levo ven iz smeri ter za prehodi več ali manj naravnost navzgor na severni greben, ki sva ga dosegla na 2550 m (naklon na tem delu se konstantno giblje okoli 50°). Na vzhodni strani sva nadaljevala do predvrha, ki je 5 m nižji od glavnega vrha Razorja. Preko noči je temeljito pomrznilo, smer ima SZ orientacijo, zato sva si z Jakom vzela čas ter s spustom začele šele ne…
Obveščamo vas, da bo koča na planini Razor med prvomajskimi prazniki od četrtka, 27.4., do torka, 2.5.2017 odprta in delno oskrbovana. Prijazno vabljeni, da nas obiščete.Lepe praznike voščimo.V maju in juniju bo koča odprta ob sobotah in nedeljah, razen v primeru zelo slabega vremena.
Resnejši uradni del, pa tudi nekaj za dušo Zadnji konec tedna v januarju (26.1.2013) so imeli soški alpinisti v koči na planini Razor občni zbor. Dobro natovorjeni so se napotili iz Tolminskih Ravni na planino; eni po krajši, drugi po daljši, a za smučarje ugodnejši varianti.
Soški AO
TKG: Ponoči je tokrat le ustrezno pomrznilo. In ker je orientacija v splošnem SZ, ni treba biti prav zgodaj na vrhu. Mi smo z vrha Razorja odsmučali približno opoldne, pa bi lahko b.p. še malo več poležali na soncu. Če koga zanima ta smer, je opis na M&M (uporabi vgrajen iskalnik). V Mlinarici je snega veliko, vse krasno zalito, prismuča se do "konca" (kjer je tu pač običajni pomladni konec veselja ;-), 1400 m.
Turca se nama je zelo dopadla, vzpon preko Kloma (do Vratc v celoti vozno), spust na Poden, nošnja nazaj na vrh, spust v Razor, pa še ena nošnja nazaj na vrh in spust preko Vratc nazaj v Razor in naprej (spodaj po lovski varianti) proti Prtovču. Najbolj sva uživala pri spustu po 'normalki'...
Pokazalo se je, da so bile idealne razmere za smučanje na dan našega vzpona čez Kugyjevo smer dober teden nazaj, a kaj ko smo bili tisti dan odločno prepozni, pa tudi tako zahtevnega spusta se sam takrat ne bi lotil. Smučarsko narejeno smer sem prišepnil 'Jakatu', mu namignil še na nekaj možnih variantic in že me je neučakano gnjavil, kdaj jo greva posmučat. Vremenarji so nam z deževnim torkovim jutrom zabluzili, tako da smo z Majo pod steno le gladko obrnili, v četrtek je vreme zatem prav solidno držalo, razmere pa ravno nekje na meji sprejemljivega - na srečo so sonce večinoma zakrivali obl…
Čez S steno Razorja sva se enkrat (Kalteneggerjeva smer z Jugovim vstopom) spravila v kopnem in sva na vrhu soglasno pribila, da greva v tako podrto/grdo steno samo še v snegu. Pa je le končno prišel tudi ta čas, razmere so bile v steni skoraj idealne, Kugyjeva smer oziroma njena varianta, ki smo si jo pozorno ogledali od spodaj in jo potem tudi z užitkom potegnili navzgor, nas je potem z vsakim metrom tako strašno navduševala, da kar verjeti nismo mogli, ko se sladkanje vse do vrha ni ustavilo. Težave smo imeli le na vrhu grape, ki najbolj logično omogoča prehod iz osrednjega na vršno snežiš…
Ratitovec se nama je s kolesom enkrat že uspešno uprl (odlomljen nosilec menjalnika), tako da je bil sedaj v snegu fantastično presenečenje in se je več kot odkupil. Varianta vzpona od Prtovča mimo planine Klom in preko Vratc na vrh (Mauro, hvala za opis!) je zelo luštna in v utrjenem snegu tudi hudičevo dobro vozna, saj se je le tik za planino malo poguralo do naslednjega kolovoza, pa še tam smo morda kaj zgrešili. Posebno presenečenje je bil vzpon z Vratc na vrh, kjer v kopnem menda ni prav veliko vožnje, tokrat pa ni bilo prav veliko porivanja. To sva ugotovila sicer šele ob drugem obisku,…
Matej se nama je dobesedno 'v naletu' (Rush ;) pridružil na verjetno letos še zadnji 'visokogorski' kolesarski avanturi, ki smo jo začinili z nama še neznanim spustom preko Čadrga, ki je strašno čudovit, pravi cukrček - z Marijano sva prav tako lušten vzpon po mulatjeri na planino Razor in prečnico do planine Kal spoznala že lani. Zaključek pod Čadrgom (nad njim tudi pelje označena potka) smo vdeli po mobilnem priporočilu. Sicer si nas vmes tudi malo zavedel, a smo turo vseeno uspeli končati še pred mrakom. Luka, hvala! Glavna ovira tokrat ni bil teren, ne navzgor ne navzdol, tudi mokro ni bi…
Z velikopotezno turo (višinomer je na koncu pokazal celo 3700 vm) sva ciljala na vrhunec najdaljših poletnih dni, ko je 16 urni dan dovolj dolg in sva imela na koncu pred mrakom res še uro rezerve. Bohinjsko-Tolminski krog je bil 'nekoč' objavljen v NonStop-u in se nama je kot smiselno zaokrožena tura strašno dopadel, v 'originalu' so jo sicer brcali dva dni in na veliko šimfali, nama pa bolj ležijo enodnevne, poskočne in prisrčne variacije. Ob petih zjutraj sva tako odrinila od Savice, in da bo dan še presneto dolg, me je takoj opozorila zadnjica, ki se je pekoče vnela že takoj na uvodnih sk…
V SK je glede na oceno in žar avtorjevega opisa jasno, da je dolga prečnica nad Baško grapo v vseh pogledih vrhunec vodnička. Že kar nekaj časa smo se odločali za turo, kombinirali bolj zanimiv vzpon ter spust od opisanega in na koncu se nam je (skoraj) vse skupaj lepo poklopilo v čudovito, a tudi naporno pustolovščino. Namesto dolgočasnega cestnega vzpona do pl. Razor smo si pri Tomažu izposodili samotno varianto preko pl. Temna brda, s Table smo pa izbrskali zanimiv spust iz Kala v Zarakovec. Nekaj zanimivih variant bo pa ostalo še za drugič in tretjič... ;) Ker smo pričeli v Grahovem, smo…
Manjci se je hematom čez noč razbolel, a sva zjutraj vseeno poskusila z že dolgo zamišljeno smučarsko turo in morala zaradi bolečin in 'vlačenja' noge še pred Kočo v Krnici obračati. Po nadaljevanju spanca sva skočila na kolo, kjer z nogo ni imela težav. Takšen uvod zato, ker se dobrih misli nikakor ne braniva, hudobnih pa ne marava. In zato vse tiste, ki s 'težavo' berete najin dnevnik, naprošava, da se malo manj trudite... ;) Ponovila sva lansko turo preko Možica in Koble, le da sva tokrat namesto Možica pribrcala na Slatnik, kjer je bilo tik pod vrhom potrebno malo poriniti. Mulatjera je l…
Opis te čudovite ture smo (kje pa drugje ;) spet sneli pri Jiržiju , pri čemer smo vbodni del zastavili po svoje. Tura na Tabli sliši tudi na ime Tolminske krvavice, nekaj smo jih pojedli že pred prečenjem (kolo), nekaj na njem (veje), na spustu se je pa kar usulo (skale). Tu res kot pribito velja nomen est omen! Tura je več kot vredna obiska - koliko luštnih trenutkov bi zamudila, ko ne bi imela kolesa... Od parkirišča pri gostišču smo se skozi slikovit predor zapeljali na še bolj slikovit Hudičev most, kjer smo globoka korita Tolminke le slutili. Malo višje smo skočili pogledat v Zadlaško j…
Čudovito smer spusta z Razorja (Žabji krak, z vrha v Mlinarico, V, 40-45°, prehodi 50°, izpostavljeno) sta smučarskim navdušencem podarila Črnivec in Terčelj. Midva sva se lani v pomanjkanju snega več kot zadovoljila s peš pristopom (glej tam za opis smeri) in od takrat nama je spust kar naprej letal po glavi. V soboto so bile končno primerne razmere, Vršič kopen in ni, da bi zamudila... Sneg je bil za hojo odličen ("Razmera je strašansko ugodna. Sonček, trdo, fajn grifig sneg...", če parafrizirava smučarskega Dava), prehodi zaliti, le nepretrgana plazovina na gredini nama ni nič dišala. Na v…
Z Luknje prek planine Zajavor okoli Pihavca na Kriške pode. Mimo Glave na streho Planje in čez vrh nazaj na pode. Sam. Trentarski del ture sem zastavil za rogatimi prebivalci, ki jim namesto pastirjev in lovcev sedaj sledimo gorski 'romantiki'. Dvakrat sva že obkoljevala Pihavec (in obakrat naju je trentarski velikan predčasno premamil na vrh), a sem se spet kot po pravilu lovil okoli planine Zajavor. Potka se pred gozdom izgubi (nadaljevanje je vedno potrebno iskati spodaj), nad planino (v desno navzgor lahko tu in tam za kratko sledimo potki) sem pa tokrat zastavil močno levo in se krepko u…
Opis (Naš alpinizem) Jugove smeri sva takoj pospravila nazaj v nahrbtnik, ker se je izkazal za povsem nesledljivega (kot je v tem 'prastarem' vodniku kar običajno - nit se neprestano izgublja v detajlih, ki jih potem v 'živo' sploh ne zaznaš). Tik nad vznožjem stene (markirana pot pod slapom zavije levo), se v desno odprejo tri poraščene gredine. Izbrala sva srednjo, ki je bila ob stiku s steno prijetno travnata. Na koncu široke gredine sva še skušala razumeti in slediti opisu, potem sva šla raje za nosom in v glavi okvirno obdržala vrisano smer. Po prvem lahkem prehodu (trave, skale, krušlji…
Lani sva nad Planino Zajavor zaradi megle namesto prečenja Pihavca (z Luknje po stari lovski potki na Kriške pode: Stritar, 111) izbrala vzpon na vrh prek Malega Pihavca, ki se nama je zelo dopadel. Tokrat sva imela po prečenju v mislih še vzpon na vrh po SZ razu, ki je (tako Naš alpinizem) lovcem služil za pristop s Kriških podov. Z Luknje po vse težje sledljivi potki do razvalin planine Zajavor (1500m) in naravnost navzgor po zmerno strmem travnatem pobočju proti Malemu Pihavcu. Orientacija je lahka, sledenje potki je pa bolj odvisno od sreče. S planine se vzpenjamo, dokler se ruševje na le…