Nalaganje ...
Karavanke
Nad 2000 m se je obetala jasnina, tako da smo ciljali čim višje, ampak megli nismo ušli in vrh upravičeno nosi ime 'dimna gora', začuda pa slovi kot izreden razglednik. Že drugič sva tako z Manjco ostala prikrajšana za bližnje poglede na ostenje in skupino 'Visokega stražnega stolpa'...
Southutte - Medvedji dol - po osrednji grapi čez S steno na vrh. Grapa je bila za smučanje skoraj idealna, izjemno zalita in zelo dobre snežne razmere - večinoma lepo smučjliv 'zbit sneg', malo pa tudi 'mešano'. Po drugem vzponu na vrh čez streho na levi sva se z Boštjanom zapodila na Orličje (2139 m) in po odlični podlagi odsmučala sicer kratko, a luštno in strmo variantico S dol v krnico v smeri Stolove škrbine. Čeznjo (malo navzgor) in po Janezovem žlebu v Medvedji dol. Smuka v 'riži' tudi zelo dobra in to vse do ceste. Edino sonce se je sramežljivo skrivalo za oblaki, gotovo zaradi premoč…
Po dolgih in smotanih peripetijah nam je le uspelo priti do Corsija, kjer sta Marijana in Boštjan odpovedala poslušnost in mi zmatrana ušla navzdol. Kaj sem hotel, zaprašil sem se proti Koštrunovim špicam in iskal najino pravljico v kopnem . S Police v žleb, po njem vse bolj strmo do škrbine Beljaške Igle, potem sem bil pa na lepem izgubljen. Prehoda v levo ni bilo nikjer, poskusil trikrat, pa so bile povsod gladke plošče samo na globoko obložene s prhkim snegom. Pa tako lepo se je izpod Corsija videl celotni spodnji del smeri... Nazaj nisem hotel tako kmalu, tako da sem le našel en čudno pop…
Ponovitev najine 'davne' ture , le da je bilo tokrat izjemno lepo zalito, pa tudi sneg je bil v nasprotju z najino oceno ob vzpenjaju za smučanje zelo užiten. Luštno in lahkotno. Za 'srečnnovlet' sva na vrh kot nalašč prilezla tik za Boštjanom in Tomažem, ki sta prišla z druge strani. Če je še kdo to zimo prihajal iz Medvedjega dola, je morda pod snežiščem ob stiku s cesto izgubil nekaj spoštovanja do svojega spomina. Nič bat, spomin vam odlično dela, le (avto)cesta je nova! Žal se glede cest v gorah vse razvija v napačno smer... :(
Ko je tako veliko snega, se lahko dela 'norca' tudi v južnih stenah. Dosedaj sva poznala tako V kot Z varianto spusta z vrha, tokrat se je pa kar sama ponujala še J. Direkten vstop ni zalit (za smučanje sploh 'nikoli'), tako da smo vstopili nekoliko z leve (nekje 2050 m), pa še tam smo v začetnem lučaju tenko piskali (malo navpičnega vrtičkanja in nekaj goljufanja po poprhanih ploščah) in za spust nikakor ni bil užiten, ker bi morala z neba pasti še ena močna porcija. Začetni stometrski šus je bil po tem nič kaj prijetnim uvodu kar strm (do 50°), zatem smo prečili proti sredini stene do lijak…
Takšno je po pripovedovanju Tmincev pristno nemško ime gore, vsaj njihovi kolesarji ga radi uporabljajo in potem se baje hitro dogaja. Gorenjci bi gori rekli kar pručka; ravno pravšnja, da bi ležerno odložili svoje noge, ko bi se utrujeno zleknili z našega Stola... Kako smo se torej zleknili, oziroma kako smo se 'posrali', bo pokazal film. Oglej si ga!
Tokrat zaradi mokrote po nebodijetreba zelo nemarni cesti na planino Svečica pod Struško, zatem pa po kar dooolgi (pod)grebenski prečki mimo Vajneža (do sem sva že dvakrat prilezla in žal tudi zaključila) vse do Stola. Malo je potrebno tudi pogurati, sicer se pa prav luštno pelje na kolesu. Tudi spust preko Malega Stola na Zabreško planino in po Nejčevi 'prepovedani' potki v dolino je zelo lušten in v celoti vozen. Posebno lep je zgornji del, vse do gozdne meje, kjer se da vseskozi peljati točno po potki in ne tako, kot je v navadi, s sekanjem naravnost dol po travah, kar je 'čisto brez veze'…
Pokazalo se je, da so bile idealne razmere za smučanje na dan našega vzpona čez Kugyjevo smer dober teden nazaj, a kaj ko smo bili tisti dan odločno prepozni, pa tudi tako zahtevnega spusta se sam takrat ne bi lotil. Smučarsko narejeno smer sem prišepnil 'Jakatu', mu namignil še na nekaj možnih variantic in že me je neučakano gnjavil, kdaj jo greva posmučat. Vremenarji so nam z deževnim torkovim jutrom zabluzili, tako da smo z Majo pod steno le gladko obrnili, v četrtek je vreme zatem prav solidno držalo, razmere pa ravno nekje na meji sprejemljivega - na srečo so sonce večinoma zakrivali obl…
Čez S steno Razorja sva se enkrat (Kalteneggerjeva smer z Jugovim vstopom) spravila v kopnem in sva na vrhu soglasno pribila, da greva v tako podrto/grdo steno samo še v snegu. Pa je le končno prišel tudi ta čas, razmere so bile v steni skoraj idealne, Kugyjeva smer oziroma njena varianta, ki smo si jo pozorno ogledali od spodaj in jo potem tudi z užitkom potegnili navzgor, nas je potem z vsakim metrom tako strašno navduševala, da kar verjeti nismo mogli, ko se sladkanje vse do vrha ni ustavilo. Težave smo imeli le na vrhu grape, ki najbolj logično omogoča prehod iz osrednjega na vršno snežiš…
Napovedana ohladitev naju je zvabila v Južni žleb, ki z Montaževe visoke planote vodi naravnost na vrh. Ravno sva se skobacala s smuči v dereze in iskala primeren prostor, da odloživa smuči, ko je sneg nenadoma povsem odjenjal. V takem pa naju smer ni več vabila, posebno ker bi morala spodnji kopni skok obiti daleč na desni. Po krajšem razmisleku sva se odločila za najino magično stran Špika nad Policami, njegov samotni obraz nad Dunjo. Da končno enkrat pogledava direktni izstop Findeneggovega ozebnika, če je primeren za smuko, ker markirani zaradi navadno spihanega izstopa pač ni! S sabo sem…
Nejc je v vsesplošnem 'navdušenju' za smučanje povabil na kolesarski potep pod Stolom, ki mu je dobesedno zrasel nad domačo mizo. Dobrot na prtu sicer nisva okušala, smo se pa dodobra nasladkali pod vsemi razmetanimi Stoli. Od vsega lepega je Boštjan po prvi prečnici pri lovcih tako močno zašvical, da je moral moker revež domov, po drugi prečnici pod Pečmi naju je pa Nejc odvrgel v vodni zbiralnik, kjer sva pa midva švicala pri prenašanju koles po ozkih stopničkah. Tunelček sva pa le ujela! ;)
S raz Visoke Bele špice (IV+/III-IV, 280 m) je tako opevan, da ga je bilo potrebno enkrat potipati. Ker je Manjca pri rehabilitaciji še v 'asfaltni' fazi (v soboto prikolesarila na Pecol, v nedeljo na 'Mangart'), sem si izposodil Pikico, ki je po neumornem namakanju v horizontalni slanici, že pogrešala vertikalo. Seveda sva se lahko zadovoljila samo s celotnim razom, ki ga začuda pleza le slaba tretjina, večina začne kar na sredini. Malce naju je vnaprej sicer mučil raztežaj v spodnjem delu, kjer naj bi bila plošča z gladkim previsom (IV+), tako da sem doma trikrat preveril, če imam plezalnik…
Točno mesec dni od nesreče je ravno pravšnji čas za pričujoči zapis. Poškodba je skoraj zaceljena, noga počasi vse bolj obremenjena, glava po nesreči umirjena, želja po gorah pa tudi vse močnejša. Veliko se vas je z dobrimi željami in mislimi obrnilo na naju, nekateri osebno, nepričakovano veliko po pošti, še več gotovo v mislih: vsem iskrena hvala, brez vas zdravljenje ne bi potekalo tako hitro in brez zapletov. Navkljub zlomu (zdrobljena kost) sem po dveh tednih v želji čimprejšnje rehabilitacije plavala, po treh kolesarila, po mesecu dni pa že lahko vse hitreje hodim. Beri 'komaj opazno' š…
Traso povsem neasfaltnega 'gira' nam je tlakoval Nejc, mi smo jo seveda navdušeno in hvaležno posvojili. 'The' krog je bil čisto druga pesem kot kratek krogec izpred par tednov, na koncu je višinomer pokazal celo blizu 3k vm, tako da ni čudno, da smo dooolgo brcali. Pikici je bila tura sploh blazno všeč, saj je kar ni in ni hotelo biti konec, dodatno je seveda neumorno stišala pokukat tudi na Robleka, ki sem ga lani tako hvalil, in tudi prečnice pod Pečmi ni hotela niti za ped zamuditi, za kolovoz je kar nisva uspela prepričati in smo se tako namučili še z iskanjem in brcanjem gori doli pod g…
Vremenski obeti so bili precej slabi, tako da sva se na licu mesta odločila za turo, ki ponuja precej izhodov, po drugi strani pa tudi nekaj dodatkov. Vreme je na koncu sicer zdržalo, a sva se na meglenem Vajneževem sedlu žal 'morala' odločiti proti nadaljevanju do Stola, ker je bilo vse skupaj čisto preveč namočeno, tako da sva tudi spust v spodnjem delu 'skrizala' mimo Valvasorja in po slabo vzdrževani markirani potki v Koroško Belo, kjer mokrota ni več motila. Glede na turo izpred treh let bi zapisala, da sva bila tako na vzponih kot pri spustih (pričakovano) bistveno bolj suverena, posebn…
Po zavarovani poti italijanskih lovcev (via Amalia) sva z Montaža poleti že dvakrat sestopala, tako da nama ni šlo v betico, kako bi se tam doli smučalo, kar naj bi uspelo Mauru Rumezu. Ključni problem je spodnjih (približno) 150 m, kjer je pot čistokrvna ferrata in jeklenica tam ne presahne. Direktni vstop desno od varoval je pa tako 'čuden', da bi moralo biti snega v žlebu vsaj ohogromno! Smer sem šel tokrat pogledat sam, saj je imela Marijana zaradi preobremenjenosti 'tehnične' težave in se je zadovoljila s prečenjem (žal tokrat 'gnile') Krniške glavice ter opazovanjem drobne črne pike...…
Ideja se nama je ob pogledu na vabljivo vstopno rampo utrnila pri prečenju Poliških Špikov. Pozimi mora biti lepo zasnežena, sva upala, nadaljevanje čez rob se nama pa takrat ni hotelo razkriti. Lani sva ga pozimi sicer z druge strani Neveje le ugledala, a več od prečnice in ne dovolj zalitih vršnih žlebov nisva videla. Ni čudno, da sva se v 'steno' zapodila polno 'bojno' opremljena, saj sva dejansko upala le na užitne prehode do vrha, spust pa sva zastavila na drugo stran, ki sva jo s smučmi že spoznala ... S škrbine Forca de la Val (Škrbina v Krni dol, 2352 m) poteka na planino Krni dol in…
Pri preganjanju preko beljaških ostric je ob pogledu na rampo, kjer poteka normalni pristop na Beljaški stolp, padla ideja o možni smučarski smeri prek južne 'stene' Koštrunovih špic. In po obilnem sneženju so se razmere iz postelje zdele naravnost idealne... Navkljub morebitni zlati rezervi (spust z vrha na škrbino Prednje ali Zadnje Špranje), sem na Viški planini razočarano ugledal presneto kopno gmoto Koštrunovih špic. Zatem sem le še upal vsaj na za silo zasnežen pristop, a se je nepričakovano zasukalo drugače. Nad Kapno steno (1950 m; 100 m nad široko polico, kjer poteka markirana pot do…
S parkirišča Medvedjega dola (1140 m) sva razočarano zrla v več ali manj kopna severna pobočja Stola, posebno pogled na steno ob Osrednji grapi, kjer sva imela od zadnjič ogledano luštno smer, nama ni čisto nič ugajal. Tako sva dremavo obležala v avtu, dokler naju ni povleklo naravnost navzgor na Vajnež, kamor je tik desno nad parkiriščem proti grebenu vodilo dolgo melišče. Desni krak je obetal zasnežen izstop na greben in sva poskusila. Za začetek sva 'premagala' 300 m ne tako neprijetnega grušča in nadaljevala naslednjih 300 m s pikanjem po prijetno trdem snegu. Na lepem se je skorja začela…