Popoldanski lenuhi Begunjščice
Tako smo se vlekli gor po Lenuhu, da smo gotovo postavili počasni rekord; dol je šlo pa po sosednji grapi le malo hitreje... ;)
Marijana & Marko Cuderman
Nalaganje ...
Kategorija
9290 novic
Tako smo se vlekli gor po Lenuhu, da smo gotovo postavili počasni rekord; dol je šlo pa po sosednji grapi le malo hitreje... ;)
V Gozd se zelo prijetno prikolesari iz Tržiča kar po potki, tako zelo prijetno, da sem tudi po čevapčičih navzgor brcal še enkrat. Višje pa nič kaj preveč kolesarski vzpon na Kriško goro, ki smo ga ponovili dvakrat - s kolesom na hrbtu na 'vertriderski' način. Pri prvem spustu smo Lovsko pot (Čez senožeti?) pri Kavalarjevi klopci zamešali za Ovčjo pot, drugič smo šli dol po grebenu, kjer je teorija spet podlegla praksi. 'Mali Lukec' je namreč zvozil tudi vse teoretično nevozne serpentine, le eno si je pustil za naslednjič. Ostali smo bili nekaj bolj skromni in bomo naslednjič bolj uživali. Lu…
Teorija je res le eno, praksa pa nekaj čisto drugega. Po dolgem jamranju o nevoznosti klanca čez Plaz in še daljšem treniranju, se je začuda izkazalo, da je ta kamnita zverinica tudi navzgor v CELOTI vozna. Resnično ocena močno gleda preko ocenjevalne lestvice starih dobrih Strmih kolesnic (430 m, večinoma vsaj V6, številni odseki V7, mesta V8), ampak Luka je dokazal, da se da priti preko vseh (ne)mogočih stopnic. Sicer ne v enem zamahu, a s počitki in z nekaj ponovitvami so padle prav vse 'domine'. Junaka, ki bi to zvozil v enem 'šubu', pa še iščemo! Manjca in Pikica že vneto trenirata... ;)…
Napovedana ohladitev naju je zvabila v Južni žleb, ki z Montaževe visoke planote vodi naravnost na vrh. Ravno sva se skobacala s smuči v dereze in iskala primeren prostor, da odloživa smuči, ko je sneg nenadoma povsem odjenjal. V takem pa naju smer ni več vabila, posebno ker bi morala spodnji kopni skok obiti daleč na desni. Po krajšem razmisleku sva se odločila za najino magično stran Špika nad Policami, njegov samotni obraz nad Dunjo. Da končno enkrat pogledava direktni izstop Findeneggovega ozebnika, če je primeren za smuko, ker markirani zaradi navadno spihanega izstopa pač ni! S sabo sem…
Hitra popoldanska, navzgor je po snegu kolo grabilo kot noro, navzdol po skorji je bilo še bolj strahovito luštno, pod snežno mejo smo ujeli zadnje ostre serpentine, zatem pa v krasnem 'gripu' uživali do dna.
Že nekaj časa ogledana smučarska smer, ki sva jo prehodila na začetku letošnje zime. Novi sneg jo je dodobra zalil, četrtkovo toplo sonce lepo odjenjalo, tako da smo lahko varno smučali z obeh vrhov. Naklonina v žlebu se vrti tam do nekje 45°, na izpostavljenem pobočju nad žlebom in do najvišje točke Gamsove matere pa strmina vršnega prehoda mestoma pokuka tudi malce čez to mejo. Težavnost spusta bi bila nekje za smučarsko štirico. Pod steno smo prečili desno proti Mojzesovi škrbini in se po žlebu spustili proti Corsiju, od tam pa po izpostavljeni polici pod Beljaško iglo prečili do 'smučišča…
Po prijetni Resllovi cesti smo se zapeljali na še bolj čudovito Čavensko prečnico, kjer smo se lani prvič videli in že takrat smo se 'gostobesedno' zaklepetali na 'zloglasni' Pikičini stopnji: 'A ste s Table?' 'Ne, s Krana!' ;) Po tem čudno-luštnem uvodnem stiku lahko zapišem, da je vse še vedno tako, kot je bilo. Luka je čuden, mi smo pa luštni. Zaradi morebitnih neljubih posledic tega zapisa vnaprej priznam tortico, čeprav si se ti že na veliko sladkal pri spustu v Ajdovščino, kjer smo mi morali previdno pešačiti z biciklom v rokah. Morebiti pa lahko vse naše buške zbarantamo za tortice. Ka…
Še ena v teh razmerah baje 'varna' tura, z Zajzer na Krniško glavico. Vršni del smo zaradi nepazljivosti sledili Italijanu, ki nas je zavedel pod napačno stran vršne glavice, a je bilo tako še bolje, saj je bil žleb direktno do vrha pravi užitek v obe smeri. Načrtovani trikratni spust na vse strani (Krnica, Dunja, Grego), se je končal že visoko nad Dunjo, ko se mi je v sicer široki grapi pri skrajno neprevidnem prečenju pod enim ozkim žlebom speljala kloža. Po 'smukaškem' pobegu s tobogana sem preklel vezi (Diamir Freeride, 'baje' najboljša roba ta hip); sta se mi namreč obe odpeli, na srečo…
Naskočili smo Kokosovo palmo , ki je zatem sploh nismo videli, pa tudi vroče ni bilo tako zelo, da v senci ne bi ujeli ogromno pršiča. Zgornji del smo seveda ponavljali, ta najhujši uživač, Boštjan, je moral celo trikrat gor, ker mu baje prvič in drugič ni uspelo v polnosti razviti pravih vijug. Slike Matevža ni, ker nam je obakrat ušel, tudi 'rookie' Luka manjka, ker se je takoj z vrha tako dobro skril, da smo ga v paniki iskali vsaj pol ure. Za prvo turno smuko se mu je vzpon sicer kar dopadel, čeprav je imel na voljo le ušiva zdrsljiva ščeneta, spust po 'belem govnu' je žal opravil stran o…
Nadomestni cilj, ki se je raztegnil v celodnevno turo, ko smo po začuda kratkočasnem romarskem vzponu nemočno nasedli zgoraj v megli. Bili smo prvič pozimi na Višarskih glavah in oba vodnička nam nista prav nič pomagala, ker avtorji pač ležerno goljufajo z žičnico. 'Križev pot' (pot 613) smo tako s pomočjo zemljevida vseeno našli iz prve, smo pa zato zgoraj čudno gledali, ko nas je smučina popeljala dobesedno nekam v tri krasne, predhodniki pa so glede na sledi odsmučali preko grebena, bogsigavedikam... Malo smo odlutali po svoje in se po kar strmem vzponu znašli na eni od Višarskih glav, kot…
Hitri skokec pod ledene Kofce in lušten spust direktno v Tržič.
Cilja konkretno nismo določili in glede na stanje nad Pecolom smo izbrali Špik nad Nosom, kjer sva lani že uspešno (žal peš) pretaknila dve smučarski varianti. Pristop preko Škrbine nad Tratico je zelo lušten, posebno zgoraj okoli vogala je prav 'fletno' in za začimbo smo izbrali levi žleb (od treh), ki ponujajo prehod navzgor. Žal pa že spodnji prehod s Pecola na pobočje za smučanje ni bil zalit, tako da smo spust morali zastaviti preko J pobočja. Candolinijev vodniček ima vrisano smer, ki izstopi po 'enem čudnem eSu' na levi (gledano od spodaj) strani, veliko bolj smiselna, predvsem pa zasn…
Svet ob Rdečem kupu nas očitno (še) ne mara, poleti smo poskušali iskati rov in okno, pa so nas odgnali revolveraški gamsi, tokrat je za neprijetno presenečenje poskrbel skok zadaj za kupom; prav na edinem mestu, ki se ga od spodaj ne vidi. Skalnati skok se nam je razkril šele povsem zadaj za kupom, za presnetim ovinkom in v hipu odplaknil uživanje do vrha... ;) V literaturi je ocena grape Za Rdečim kupom več ali manj enaka Wisiakovi, skok sploh ni omenjen, tako da mora biti v normalni zimi lepo pod snegom in bomo pač počakali na to 'normalno' zimo.
Vaja dela mojstra, gozdarji pa iz lepih potk nemarne vlake. Najnovejši dosežek v tej smeri je začetni del najbolj (= resnično množično) obiskane markirane poti na Kriško goro; nad Gozdom, od konca gozdne ceste nekje na 1000 m je sedaj zaradi najnovejšega 'goloseka' padlo kakih 100 vm potke. Kar tako, tebi nič, meni nič... :(
Smučarski Špik nad Špranjo po najini zelo ljubi varianti , ki sva jo povsem po sreči 'odkrila' lani, je sredi pravljičnega zimskega dne več kot odlična izbira. Smer sem ob vsesplošni 'dopustniški' priliki razkril Nejcu, Boštjanu ter Pikici in navkreber smo se družno cmarili na vročem soncu, zato pa smo pri smuki 'brezskrbno' uživali v 'lahkem' snegu. Prav luštno je bilo!
Nad začuda dobro voznem, navadno zelo razbitem in blatnem kolovozu je naša mala četica kar dolgo korakala (Hja, eni 'čudaki' tovorijo celo smuči po gorah, mi smo pa kolesa! ;) vse do zasneženega sedla pod vršno piramido. Odlične razmere (Le po 'snegoledu' pod bajto in do planine še kako prav pridejo 'maximalna zažigala', ki jih je imel na svojem konjičku obute le Matej.) smo izkoristili za zelo dober spust, kjer nekaj padcev ob poskusu vožnje na meji ni manjkalo in 'naslednjič' (Enkrat, enkrat, enkrat... ;) odpeljemo vse. Luštno je bilo!
Kratka in sladka, čeprav sva morala zaradi mehko-zasnežene ceste v zgornjem delu kolesa navzgor prenašati; zato pa so bile ta luštne serpentine navzdol krasno vozne, srednji del je itak vedno tekoč, spodnji peščeni del je šel prav tako odlično od kolesa. Celo 'zloglasni' štor se je dal iz prve pregovoriti, prav taisti štor, ki je šel Pikici na nočni tako odlično od 'nog', da je fantom vzelo voljo (poleg poguma seveda... ;)
Nejc je v vsesplošnem 'navdušenju' za smučanje povabil na kolesarski potep pod Stolom, ki mu je dobesedno zrasel nad domačo mizo. Dobrot na prtu sicer nisva okušala, smo se pa dodobra nasladkali pod vsemi razmetanimi Stoli. Od vsega lepega je Boštjan po prvi prečnici pri lovcih tako močno zašvical, da je moral moker revež domov, po drugi prečnici pod Pečmi naju je pa Nejc odvrgel v vodni zbiralnik, kjer sva pa midva švicala pri prenašanju koles po ozkih stopničkah. Tunelček sva pa le ujela! ;)
Snega dooolgo od nikoder, zatem ga pa zapade toliko, da sva ga lahko le na hitro potipala. Nad Lipanco najprej na varne Mrežce, ki so nama podarile luštno 'furo', posebno v strmem pršičastem gozdu; za konec pa še na Brda, ki pa so ponujala le skorjo, o kateri Marijana ni imela prav nobene lepe besede ('Jutri se tega ne grem več!'). (Ne samo) Meni se je sicer zdelo kar v redu, tudi do Pokljuke sva 'preživela'...
Dvakrat v dežju v isti konec; ob prvem poskusu sva dobila boljšo idejo za ponovitev in sva se še enkrat zapodila v Kokro. Zaradi luštnega spusta z Zajca ('začetnikom' kot naročen za privajanje na vožnjo po serpentinah) sva v soboto prečnico od Doma na Čemšeniku vlekla navzgor (100- vm) in vseskozi ugotavljala, da bi bilo v nasprotni smeri bolj tekoče. Seveda sva kontra poskusila že v nedeljo, a je bilo (v mokrem) še vedno mestoma precej netekoče. V pričakovanju zanimivega spusta sva malo vozila in še veliko več 'gurala' na Potoško goro, se zatem lovila po smotanih lednih odsekih do Jakoba (de…