Grintovec
'Ta hitra' popoldanska/večerna tura s Suhadolnika na Grintovec in nazaj.
Marijana & Marko Cuderman
Nalaganje ...
Kategorija
9295 novic
'Ta hitra' popoldanska/večerna tura s Suhadolnika na Grintovec in nazaj.
Lani sva našla lahek prehod na Goličico , potem sva si v alpinističnem vodničku Vršič prebrala opis normalnega pristopa na Goličico in sva sklenila, da ponoviva najin vzpon in po normalki sestopiva (čez Malo Goličico in Prednjo glavo in po meleh v Suho Pišnico). Pri vzponu ni kaj dodati, ker sva ga že opisala. Sestop je povsem druga, daljša, orientacijsko zahtevnejša in bolj izpostavljena pesem. Smer je v vodničku povsem na kratko (po najini presoji tudi zelo dvoumno/napačno) opisana in ocenjena z mestoma I-II, kar je glede plezalnih težav res. Ampak lepo po vrsti. Z vrha Goličice sva sestopa…
Z Nevejskega prevala sva šla prespat v speleološki bivak Modonutti Savoia (tik nad sedlom Vrh Laških brežičev). Kričeča rdeča konzerva je od daleč nezgrešljiva in od blizu razkrije 12 ležišč. V bližini je poskrbljeno tudi za odpadke s priročnim smetiščem v votlini... Do markacij (sedlo med grebenom Rombona in Črnelsko špico) sva se prebila po brezpotju in sva precej udrihala nad zavajajočim nasvetom na strani dveh nadebudnih planincev m&m. Torej, pri opisih brezpotij nama nikakor ni za verjeti, saj sva lani zapisala , da se je potrebno držati tik pod steno Špičke. Praskala sva torej pod steno…
Iz Lepene do Krnskega jezera, po markirani poti na Veliki Šmohor, po brezpotju čez Mali Šmohor na Velike peske, naprej na Male peske, spust k Jezeru v Lužnici, čez Srednji vrh na Prag in po grebenu na Vrh nad Peski. V načrtu sta bila vsaj še Batognica in Krn, a je zatajilo vreme. Že ob pol desetih je bil pogled s planine Duplje na okoliške vrhove poln temnih oblakov. Na V.Šmohorju je razgled res odličen, žal sva opazovala vse več oblakov in vse manj vrhov, nadaljevanje prek M.Šmohorja na Velike peske je lahko (kota 2110m, ogromen kup peska), tu pa naju je zagrnila megla. Megla se je sicer kma…
V petek popoldne na Storžiču začuda ni bilo neviht. Mir sva nekoliko skalila le m&m s treningom vzdržljivosti (mimo Lovrenca in po JZ grebenu).
Vzhodni brezpotni pristop sva užila že pozimi (1.1.) in sva ga morala ponoviti še v kopnem. Tik pod vrhom plazu, ki pada proti Ljubelju, sva tokrat (na vsak način sva se 'morala' umakniti pregostemu rušju na začetni polovici grebena) zavila v desno in po precej podrtem svetu nadaljevala navzgor (plezanje I. stopnje). Na greben sva splezala nad plantažo najgostejšega rušja, ampak rušje se je nadaljevalo še kar naprej, tako da sva večinoma hodila po podrtem skrotju desno od grebena, le na nekaj mestih sva morala zagaziti v rušje, ali vmes med vejami iskati prehode/stečine. Težko preplezljiv sto…
Na Krofički še nisva bila, pogledala sva Stritarjev opis brezpotnega pristopa (111...) in Rutarjev prispevek ter Stritarjev popravek na diskusiji PZS. Najina 'teoretična' tura je nadalje vsebovala prečenje grebena Ut do Movznika in sestop po markacijah. Na brezpotjih se včasih seveda zaplete in tako se je tudi v soboto, za nagrado sva potem 'odkrila' strašno zanimivo potko, ki naju je prek izjemnih prehodov pripeljala do markacij tik severno od Ut. Poglejmo, kod sva hodila: Odcep proti ostenju Krofičke je označen z možicem in lepo shojen. Tudi lovska varovala so zgledna in do Zadnjega travnik…
Ko si obtolčen in te bolijo ramena, je najbolje hoditi lahkih nog. Tako sva brez nahrbtnika na Storžič dobesedno poletela. Iz Bašlja na JZ greben. Največ, kar Storžič ponuja z juga, in to ni malo...
Kdo si ne bi želel prespati v orlovem gnezdu, v najbolj divjem bivaku pri nas. Midva sva sklenila, da je čas za prvi obisk, in z močno obteženima nahrbtnikoma (smuči, spalka, jedača, pijača, oprema...) sva ob devetih zvečer malce nejeverno gledala v za lučaj oddaljen bivak. Potke do bivaka namreč ni, edini pristop je plezalni. Za dober uvod sva proti konzervi dvakrat narobe zastavila (v temi je vse bolj zamotano, s kredenco na hrbtu dvakrat bolj) in v tretje sva le zadela pravo poličko ter dosegla navpičen kamin (II, 5m), ki naju je dostavil na varno. Bivak je bil tako simpatičen in udoben, d…
Oboje sva že 'splezala' in sva šla še enkrat malce potipat, saj vremenarji veliko lepega žal niso obetali. Po mejnem grebenu iz Suhega ruševja na Vrtačo je plezanje dobre dvojke. Več ali manj sva se držala smeri od lani, tako da presenečenj ni bilo. Sestop po brezpotju čez Malo glavo (JV greben) je prav lahak (shojena potka). Midva sva poskusila po grebenu navzdol sestopiti prav do markirane potke Vrtača - Zelenica, a sva 50m nad njo (navpične pečine) izgubila štreno (do sem sva se rušju lepo umikala). Po mestoma zelo gosti vegetaciji sva prečila v levo skozi, pod, v in končno čez rušje padla…
Za presenečenje je v nedeljo poskrbel mraz: sneg je bil zjutraj zmrznjen (kot beton) in tako sva z derezami po normalki odpikala proti vrhu. Zaradi gnilca iz prejšnjih dni sva postavila najin vstajalni rekord in bila ob 8:30 že na vrhu. Mnogo prezgodaj. Ob enajstih je sneg za milimeter popustil in neučakano sva se pognala navzdol (optimalno bi bilo za spust potrebno počakati do dvanajstih). Zgoraj je bilo tako povsem trdo in malo nad 2000m sva užila smučarski veselec, ki bi se lahko končal šele na 1600m... A sva midva za vsako silo hotela pogledati v sam Kačji graben, po naporni borbi z rušje…
Tu še nisva smučala (kar nekako naju turni smuk iz zatrepa Krnice s svojo nezahtevnostjo ni uspel prepričati) in sva za hec poskusila. Zelo prostrano snežišče, škoda ker ni bilo več snega. Potrebno bo poskusiti v pršiču ;)
Pomladna klasika. Pogled s ceste ni prav nič prepričljiv, a je zato smuka presenetljivo dobra in dolga. Oboje je, podobno je bilo lani, za to turo kar zakon. V škrbini pri Turnu, 2348m, sva bila že ob devetih, a je bilo vse južno. Vzpela sva se še na vrh levo od Turna pod Razorjem. Kratek vršni del do žlebu, ki pada izpod Turna, je bil smučarski posladek, potem je za kontro sledilo 100m obupnega nepredelanega gnoja (navzgor je šlo čez pas v sneg), dokler se snežišče ni razcepilo v dva jezika. Navzgor sva šla po slabo predelanem levem (gledano od zgoraj), zato sva s smučanjem poskusila po desn…
Sleme je južni greben Ablance in sila redko dočaka obisk. Midva sva v goste stopila s parkirišča (izhodišče za Planino Konjščico) pri potoku Ribnica. Po gozdu sva se vzpela na Glavo in naprej po grebenu na Mesnovo glavo. Greben se tu prelomi pod pravim kotom in stala sva na Slemenu. Do Ablance je čakal kar dolg grebenski sprehod z vmesnimi plantažami rušja in nekaj lažjimi pečinami. Tu in tam sva sledila potki, ki se v drugem delu okrepi in med rušjem doseže vršno skalnato glavo Ablance. Plezalske težave malce silijo čez enko, tik pod vrhom čaka tudi izpostavljena zagruščena polička. Sonce je…
Zajmenove peči so JZ greben Velikega vrha (Košuta). Na koto 1745m naj bi peljala neoznačena pot. Nadaljevanje po grebenu do Velikega vrha je plezalna smer (najbrž najlepši pristop na VV). Gorniško zelo pozabljen svet. Z zaselka Lajb sva nad travnikom dosegla dolinico S nad Rjavko in višje sledila glavnemu kolovozu, dokler naju ni pripeljal na greben (nad Rjavko, 1050+ m). Tu sva kolovoz zapustila in nadaljevala po gozdnem grebenu (nakazana potka). Nekje na 1200m je greben spet presekal kolovoz (vse manj izrazit greben se počasi obrne proti S). Nadaljevala sva naravnost navzgor (potka je vse m…
Na tem grebenu sva že za silo domača in sva na Tolsto za popestritev poskusila zlesti z desne (brezpotje se vršnim pečinam umakne na levi strani). In res, dolgčas nama ni bilo več. Začetek (prečnica v desno) je bil neobetavno krušljiv, vedno bolj strm in podrt vršni žleb je občutek stopnjeval, zaključil pa ga je navpičen in ogabno krušljiv kamin (slaba III), ki je imel na srečo nad njim večjo in čvrsto skalo. Sam greben od Tolste do Turna s takimi detajli seveda ne postreže, saj se dvignejo 'le' do druge stopnje. Midva sva od zime še malo rjasta in so bile težave ravno pravšnje. Pri sestopu s…
Zadnjič se nama je Storžič po JZ grebenu/slemenu tako dopadel, da sva ga morala ponoviti. Tokrat sva ob stiku s prečno potjo na višini 1400m nadaljevala naravnost navzgor proti grebenu (za silo shojena potka), kar je tudi običajna smer, a zna biti v mokrih travah zelo neprijazna. Zagotovo je to najina najljubša pot na Storžič. Lepo ohranjena, malo obiskana in seveda, nobene planinske gostilne ni v bližini ;) Kar malo naju zvija, ko jo takole reklamirava.
Popoldne se je jel delat dan in sva ga v zadnjem trenutku poskušala tudi midva ujeti. Ob petih sva bila tako na parkirišču nad Bašljem... Mimo Lovrenca sva se po markacijah vzpela do prečne poti na 1400m. Zemljevid je pokazal eno, a odcep v levo se mu ni hotel prilegati. Midva sva mu vseeno sledila do pogleda na Javornik, potem sva nadaljevala po brezpotnem JZ grebenu (vsekakor je boljša varianta, da pri stiku s prečno potjo nadaljujemo naravnost navzgor proti grebenu). Spodaj je bilo precej goščave in sva se ji umaknila na pobočja na desni strani, višje naju je do vrha spremljala lepo uhojen…
Iz Podna sva nameravala v Žleb in po njem do škrbine med Palcem in Zelenjakom (Žleb, 1916m). Tiha želja je bila nadaljevanje po Osrednji grapi na Vrtačo. Shojeno in presmučano ni bilo. Vzpon je bil 'en gnil matr' po južnem snegu. Škrbine nisva dosegla, ker sva z vzponom zaključila 100m nižje. Teren je bil vse strmejši in je zato na vsake toliko spontano plazilo snežne kepe. Tudi s sten je občasno kaj padlo dol. Spust ni bil čisto nič boljši od vzpona (če ti smučko zagrabi v gnoj, jo kar nekaj časa iščeš pod površjem). S plužnimi zavoji je za silo šlo. Ni bilo 'glih majka'.
Sama. Marko še štrajka za pečjo. Do Kališča za začetek mrcvarim blato (mestoma do gležnjev), višje mi drsalnica riba nos. Do Bašeljskega prevala je bolje: moker sneg se udira čez kolena in za stopinjami predhodnika dosežem Bašeljski vrh. Na Storžiču so grmeli plazovi.