Bivak IV
iz življenja gornika.potepanja po brezpotjih Bivak IV (Spodnji, Srednji in Visoki Rokav, Škrlatica, Kriški rob, Šplevta, Razor, Vrh Žlebičev, Planja)
Marijana & Marko Cuderman
Nalaganje ...
Kategorija
9284 novic
iz življenja gornika.potepanja po brezpotjih Bivak IV (Spodnji, Srednji in Visoki Rokav, Škrlatica, Kriški rob, Šplevta, Razor, Vrh Žlebičev, Planja)
Lani sva prek Povnove doline prilezla na vrh Na Križu in v vpisni knjigi brala o SZ grebenu Kočne. Vladimir Habjan je bil prijazen in nama je poslal opis grebena. Na Veliki vrh pripeljejo markacije, naprej nam pot kaže rušje ;) Začetek je pravzaprav še prijazen in kmalu rušje preide v lep macesnov gaj. Potem po plantažah rušja do slabih 2000m, kar terja obilo dobre volje... Na ostrih stolpih se začne pravo grebensko plezanje. Tretji je malce siten in direktno ni šlo (najprej 'polovico' stolpa obvoz desno in nazaj na greben in obvoz po levi in kratek spust po majhnih oprimkih in stopih, II-III…
Spodaj vreme lepega ni preveč obetalo (rosilo je), višje (na Tominškovi) sva videla kar nekaj sonca in na Begunjskih vratcih se je za dolg trenutek celo povsem zjasnilo. Nadaljevala sva po markirani grebenski poti prek Rjavčevih glav do Cmira. Sestop z južne Rjavčeve glave (2361m) je bil siten, saj je vsaj polovica klinov povsem zakrivljenih navzdol, za nameček so bili vsi 'totalka' mokri. Vreme se še ni podrlo in sva sklenila nadaljevati do vrha Nad Kuhinjo špica (zanimivo ime vrha: res je špičast in nad Kuhinjo). Opisa pristopa ni, a zemljevid pravi, da v grebenu manjka ena izohipsa (2275).…
Med tednom (30.5.) sva po grebenu prečila Vrtačo, nadaljevanje je seveda Stolov greben. Predlog grebenskega vzpona na Stol sva dobila pri Klinarju (Karavanke, plezalna smer II. stopnje). Od Tinčkove koče sva šla prek Zagona na Sedlo Belščica. Tu se greben in plezarija začne. Najprej na prvega Jelenčka (I) in potem ni šlo po grebenu do drugega (čeprav je v vodniku omenjena II. stopnja). Najprej naju je čakal sestop čez gladke skale in še malo po grebenu (izpostavljeno, II). Tu sva obtičala pred gladko grebensko skalo: gor je šlo, a dol na drugo stran nisva upala (izpostavljeno kot sam hudič in…
Vladimir Habjan je v knjigi Manj znane poti slovenskih gora opisal pristop na Zadnji Pelc iz Zadnje Trente. V Našem Stiku (junij, 2001) je okvirno opisal celotno prečenje Pelcev. Midva sva lani tik pred zimo poskusila s Škrbine za Gradom na Pelc nad Klonicami, a naju je ustavila III v sestopu (5m), zato sva že takrat sklenila, da si bo potrebno težavo ogledati z druge strani... Do sedla med Nizkim vrhom in Zadnjim Pelcem sva prišla b.p. (grapo pred planino Zapotok sva zgrešila, zato sva izbrala travno gredino). Za ogrevanje sva skočila vstran od Pelcev. Pogledala sva si pristop na Nizki vrh.…
Deset dni nazaj sva neuspešno poskušala, kar nama je bilo namenjeno danes. Ob štirih popoldne sva v soncu začela na Ljubelju in se po potki vzpela na sedlo med Zelenjakom in Vrtačo, 1970- m. Od tu proti vrhu Vrtače se pne kar strm greben (SV greben). Midva sva se odločila, da bova z vzponom poskusila prav po grebenu (Klinar opisuje malce drugače: najprej 60m po Osrednji grapi in šele potem na greben, II). Za začetek je greben položen, vendar razbit, tako da je šlo bolje po levi, tik pod grebenom. Po grebenu sem nadaljeval do začetka strmega dela. (Marijana je šla preveč v levo in se je morala…
Pri Domu pod Storžičem sva malce čakala na deževno luknjo. Ob treh sva jo dočakala in šibala sva po Žrelu (povsem kopno) navzgor. Ob štirih naju je na vrhu celo nalahno božalo sonce. Dol sva šla po Petem žrelu, da sva pogledala, če bova našla še kaj od opreme, ki je ostala v plazu. Snega je dovolj za lepo dričanje, le vsi skoki so kopni (nekaj je kar sitnih). Prav zadnji skok, ki te pripelje ven iz stene je pa strašen. Umaknila sva se mu desno ven iz grape. Malce nižje pod tem skokom sva našla eno palico (po Murphy-ju seveda ni bila par od prejšnje). Tu snega potem zmanjka. Do melišča naju je…
Gor sva šla z Vršiča po Grebenski poti. Malce sva raziskovala rumene markacije (tam nekje sva pozimi vlekla bližnjico po grapi na greben), a sva malo pod grebenom našla prestrme in mokre trave in sva obračala. Je že tako, da je neznana bližnjica najdaljša razdalja med dvema točkama. Na vrh Kraj sten sva prilezla po grebenu (s predvrha je kratek in zanimiv sestop do škrbine, II)(vrh Kraj sten je lažje dostopen s poti: malce pred Prednjim oknom zavijemo po pobočju navzgor, I). Z vrha sva po grebenu (nad oknom) nadaljevala do stika z markacijami (lepo in izpostavljeno, večjih težav ni). Na Prisa…
Višje je bilo vse v sivih oblakih, tako da prav lepih obetov nisva imela. Zato se je pa razvila prijetna dirka do Zelenice. Spodaj sva začela ležerno, pri vmesni postaji žičnice sva že letela. Tam se pot zoži in navihano sem skočil v vodstvo, da ji nazorno pokažem, kako tempa ne bo mogla prav dolgo slediti. Počasi sem pospeševal, a se me je vztrajno držala. Pospeševal sem v ovinkih in večal hitrost v strmini, nič. Navita ženska mašina mi je vztrajno sledila. Pri zadnjem pospeševanju na zadnjem vzponu do zgornje postaje je gumb končno odpadel. V drugo ga bo potrebno malce obtežiti... Gosta meg…
Iz Lepene lepo do Krnskega jezera, kjer sta za grdo presenečenje poskrbela dva zagrizena ribiča. Malce sem težil, a sta me takoj zabila, da TNP nima z vodami nič. Nisva vedela za gotovo, če je to res, drugače bi se 'lomile kosti'. Svet okoli jezera je bil v soncu, nasprotno so se nad Krnom zbirale vedno temnejše meglice. Najini cilji so bili kot nalašč zbrani na sončnih vrhovih severno pod vladarjem (nama še neznani svet). Na Lemež, 2043m, sva prišla po 'desni' nemarkirani potki, ki proti vrhu izgine. Od tu sva šla malce po travah in čez grušč ter spet po travah do grebena (sedelce levo od Le…
Na Raduhi še nisva bila. Do izhodišča (Bukovnik) sva šla prek Jezerskega in Pavliča, nazaj sva se peljala v Solčavo in skozi Kamnik. Prek Avstrije je sicer kakšen km krajše, a zato vožnja vzame več časa. Do Koče na Grohatu in na sedlo Durce. Še nekaj časa sva sledila poti, potem sva jo po čistini med gostim rušjem mahnila na greben (greben sva dosegla pri veliki piramidi - možic). Proti Mali Raduhi (2029m) sva poskušala po grebenu in malce levo od njega po prehodih med rušjem, ampak je bilo rušje hudo trdovratno in se ni dalo prepričati, da se nama malce umakne. Na koncu se je izkazalo, da gr…
Opis brezpotne poti na Tičarico (pod Škrnatarico) je v Manj znanih poteh slovenskih gora. Brez večjih težav sva prišla na višino večje skalne glave (1850+ m). Tu v desno naju je pričakala izpostavljena široka gredina. Pogled nanjo nama je vzel sapo. Res je polica široka, vendar je nagnjena navzdol, potka ki gre po njej je ozka (in na najožjih delih je bilo še zapadno kamenje). Tudi nič pametnega ni za prijeti. Ni nama težko priznati, da so se nama ob prečenju tresla kolena. Na drugi strani (čez rob) je bil vrh Tičarice videti prav blizu. Žal je začelo deževati in midva nisva hotela sestopati…
Nameraval sem smučati z Dolkove špice v Zadnji Dolek (svet med Dolkovo špico in Škrlatico). Prišla sva v Zadnji Dolek (nekako do 2350+ m) in tu naju je ustavilo strmo pobočje zelo mokrega in globokega snega. Palica je šla z obročkom vred za slab meter v globino. Obrnila sva. Prismučal sem do prečne poti pod Dolkovo špico (J od Kuclja). Od bivaka sva skočila na Križ. Malce je začelo deževati, na grebenu se je pa ulilo. Pritrmarila sva do vrha. Smučati se lahko začne tik pod vršnimi skalami, neha se nekje na 1700m. Spotoma sem pobral palico (ki mi jo je kloža vzela pred dvema tednoma, nekje tam…
Dobila sva pismo (hvala), da imajo v Domu pod Storžičem najdene smuči. Res sva tam dobila Marijanine smuči (hvala GRS-jevcem, da so jih prinesli dol). Dodatno sva (prav nič nisva prosila) dobila še zvrhan koš upravičenih in neupravičenih očitkov oskrbnice, ki si je za konec pela hvalo, ker smuči ni vrgla proč?! Skočila sva na kopno melišče pod S steno Storžiča. Na melišču (pod skokom, ki pelje v Peto žrelo) sva našla cepin in odlomljen del čelade. Splezala sva čez skok, od tam navzgor pa je še vse pod snegom. Tu sva še pred steno ob rušju našla eno palico. Vstopila sva tudi v samo grapo, povz…
Od Suhadolnika do Malih vratc je šlo hitro, saj je snega manj kot nič. Na začetku Dolgih sten naju je objela megla, a si je kmalu premislila in spremljalo naju je sonce. Vrh Grintovca je bil vseskozi odet v večjo, sivo kapo. Pri vstopu v težji del sva se bolj držala grebena, zato sva imela opravka z dvojko (Dolge stene so plezalna smer I. težavnostne stopnje). Tik pred izstopom na Streho Grintovca sva morala malce več tudi gaziti. Na Streho sva se potegnila čez manjšo opast. Malo pod vrhom je začelo snežiti in na vrhu sva že imela snežni metež z močnim vetrom. V planu sva imela sestop v Dolce…
Z avtom v Medvedji dol (Avstrija). Parkirišče je na višini 1100+ m, zapornica nekaj višje. Pot proti Celovški koči je obupna (cesta) in na 1500m sva nad njo obupala in jo naravnost po travniku urezala navzgor. Brez problema sva prišla na Ovčji vrh (Kozjak, 2000+ m). Na vrhu je z nama pometal vihar in sva takoj obrnila. Pogled proti Stolu je bil vseskozi odličen. Severna pobočja Stola so vse kaj drugega kot njegovo južno in blago lice. Ogledala sva si, da se za nagrado vzpneva po grapi, ki pada s Celovške škrbine (Celovška špica - Jelenčki), dol potem po grapi, ki pada s Stolove škrbine (Krkot…
Na Kredarici sem veselo gledal proti Triglavu, a je Marijana vztrajno mislila povsem drugače. Na koncu je prevagal 'ornk' veter, ki je vlekel čez vršni greben Triglava. Pomagal je tudi gornik, ki se je vzpenjal proti Triglavu: napredoval je silno počasi in sneg se je dobro plazil pod njim. In še neke govorice okoli koče se šle neovirano v Marijanina ušesa. Skale na te finte na pademo, na koncu seveda odločijo ta nežne... Smučanje je šlo zgoraj fino in sem zarezal kar nekaj lepih podpisov. A kmalu je povsem mokro in razrito smučišče 'švoh' medij. Pod Vrhom Snežne konte sem prečil desno in se s…
Zvečer sva odrinila od Valvasorja (do sem z avtom). Ko pot privede v dolino Med Stoli, sva namesto gaženja po mokrem snegu izbrala zahodni greben. Melišče, ki čaka pred grebenom, je močno podrto in je pričakalo nekaj težkih besed in še več sopenja. Po grebenu je šlo do vrha lepo.
Novi sneg kljub pozni uri ni bil južen. Strnjena snežna odeja je od okoli 1600 m navzgor. Ambient v dolini, ki pada iz Stenarskih vratc, je povsem zimski (nekaj snega je sem tudi napihanega, zato se na mestih udira). V položni dolinici pod vršno steno Križa se je šele videlo (tu ni nič napihanega), koliko snega je v soboto res padlo: 15-20 cm. Problemi so se začeli, ko dolinica preči naprej proti robu Kriške stene, 2289 m. Gaženje po ravnem ni noben hec in sva poskusila kar direktno navzgor proti Bovškim vraticam. A sva po desetih metrih odnehala, saj je tu veter odložil ogromno snega (mehka…
V petek bo lepo in plan je bil, da grem iz Suhadolnika po pastirski poti proti Kokrski Kočni. Potem s smučmi dol po Povnovi dolini (IV) in naprej na Jezersko. (Vzpon bo tako lažji in krajši. Dvakrat sva že s smučmi poskusila po Povnovi navzogr, a še notri nisva prišla.) Drejc je prijazno povedal, da je že splazilo in da je do pod Malega kupa v Povnovi vse zasneženo. (Hvala!) Sam sem začel od Suhadolnika. No skoraj, okoli mene je letal Suhadolnikov pes. Skupaj sva prišla do odcepa od markirane poti, kjer neoznačena pastirska pot (direktno na Dolce) zavije levo. Pes bi šel kar za mano. Odločno…