Kategorija
10.753 novic
Vremensko pogojen pokuk na Koroško, z dooolgim in luštnim skokom na Uršljo goro, zatem je sledil še bolj lušten spust z Žerjavskim dodatkom, ki je bil v cvetočih pomladnih razmerah naravnost čaroben.
Vreme je skupaj z vremenkoti žal zaštrikalo, tako da smo povsod ujeli le snežni gnoj, ki smo se ga sklenili držati do vrha Dolkove špice. Začuda je snega v zadnjem tednu veliko pobralo in smo do vrha komaj še ujeli smučarski snežni jezik, za nameček nas je pod vrhom zaprla še megla, ki se nas je potem prav nesramno držala. Mi smo se tako pri spustu hvaležno držali svojih stopinj, da smo sploh znali privijugati nazaj v dolino. Slovo od zime? Kaj pa tradicionalni zaključek? ;)
Pokazalo se je, da so bile idealne razmere za smučanje na dan našega vzpona čez Kugyjevo smer dober teden nazaj, a kaj ko smo bili tisti dan odločno prepozni, pa tudi tako zahtevnega spusta se sam takrat ne bi lotil. Smučarsko narejeno smer sem prišepnil 'Jakatu', mu namignil še na nekaj možnih variantic in že me je neučakano gnjavil, kdaj jo greva posmučat. Vremenarji so nam z deževnim torkovim jutrom zabluzili, tako da smo z Majo pod steno le gladko obrnili, v četrtek je vreme zatem prav solidno držalo, razmere pa ravno nekje na meji sprejemljivega - na srečo so sonce večinoma zakrivali obl…
Malo smo bluzili tamo, nešto više onamo, a daleko najviše smo naj... nad Karlobagom! Na planotastem Severnem Velebitu je bilo kar nekaj snega, tako da smo ponavljali oziroma bolje zapisano raziskovali le gor-dol variante tako na Severnem kot Srednjem Velebitu, ki pa se nad Jadranom vedno raztegnejo na nekaj več. Ta nekaj več je mestoma prav nemogoča vožnja po preveč položnem ali celo ravninskem spustu, kjer mrgoli skal in njihovih ožin (začuda na strmem skalnatem svetu tam praktično ni problema). Nad Karlobagom (fotk ravno od tam ni) je bil po uvodnem sitnem ozkem skalnatem delu glavni dodate…
Čez S steno Razorja sva se enkrat (Kalteneggerjeva smer z Jugovim vstopom) spravila v kopnem in sva na vrhu soglasno pribila, da greva v tako podrto/grdo steno samo še v snegu. Pa je le končno prišel tudi ta čas, razmere so bile v steni skoraj idealne, Kugyjeva smer oziroma njena varianta, ki smo si jo pozorno ogledali od spodaj in jo potem tudi z užitkom potegnili navzgor, nas je potem z vsakim metrom tako strašno navduševala, da kar verjeti nismo mogli, ko se sladkanje vse do vrha ni ustavilo. Težave smo imeli le na vrhu grape, ki najbolj logično omogoča prehod iz osrednjega na vršno snežiš…
Preskočite odstavek vsi, ki ne marate zgodb s poučno noto. Prvič, svoji 'bunkici' ne smete dovoliti, da vam na kolesu zganja norčije in poskakuje okoli, če nima 'obutih' ščitnikov, ker se vam v nasprotnem zaradi vztrajnega hematoma na nežni ženski nogici obeta redukcija smučarskih tur. Ne samo po številu, tokrat smo jo morali prav iz tega razloga tudi preusmeriti in skrajšati. Drugič, brez čelade se ne smuča strmih pobočij. Posebno ne v primeru, če gre za tvoje prve strme smučine. Na južni strani Okna (na srečo bolj položni) smo opazovali tri 'makaronarje', enega 'kao' inštruktorja in dva vaj…
Triglav je bil smučarsko zadnjih nekaj sezon povsem pozabljen, tako da je bil po najini luštni lanski smerci z vrha letos očak še bolj aktualen in kajpak 'Jakatu' (Jaka Ortar, 'hit' letošnje smučarske sezone ;) celotno zimo neprestano na očeh. Na muhi je imel še nepresmučano direktno linijo z vrha na Triglavski ledenik in prehod, ki z vršnega raza tik pod S grebenom pripelje na vesine nad Mullerjevim kaminom, se je muhastega aprila ob veliki količini snega krasno zalil. Vabilu se kar ni spodobilo odreči, tako da nas je številna četica krenila zjutraj iz Vrat: Jaka, Bor, Maja, Peter, Boštjan i…
Kozorogova smer naj bi ponujala najlažji prehod prek centralnega dela ostenja Begunjske Vrtače. Že v četrtek nas je zapeljivo vabila, a smo ji odrekli, v nedeljo pa nam je ob pričakovanju vremenskega preobrata kratka turca kako prav prišla. Na koncu nič od zadnjega ni obveljalo, vreme je na srečo držalo, tura pa se je zavlekla v nedogled, saj so tri mesta zahtevala uporabo vrvi, taki manevri so pa v 'navezi' štirih kar dolgotrajni, posebno ker sva ta tišasta s sabo vlačila še smuči. Na kratko, zelo luštna smer! Glede na vodniček Kozorog vstopi direktno čez spodnji del stene, ki pa ni bil zali…
...pravzaprav se mi je zatipkalo. Nič vzponov in kar pet spustov smo opravili po Lukovem štetju. Za začetek pravi spust po prečnici z Razdrtega v Gradišče, potem po sicer luštnem spustu v 'napačni' smeri strmo navzgor čez Plaz, pa spet pravi spust s Konja, sledil je še en 'napačni' spust od lovske koče do Hieronima in za sam konec še precej nemogoč, a začuda vozen spust v Razdrto, kjer si je 'požrešni' Luka za naslednjič prihranil le še en sam neprevožen detajl, ostali smo bili pa bistveno bolj 'neješči'... ;)
Ena hitra popoldanska, ki se je zaradi večje doze pikanja kar dodobra zavlekla vse do noči. Gor grede smo zelo izbirčno prebirali snežne trakove nad nami, dokler se nismo ustavili pod desnim delom stene Begunjščice in se zaprašili v vabljivo grapo, ki naj bi nosila ime Rožičeva. Po strmi in luštni telovadbi v prvem skoku smo se nad njim začuda znašli kar nazaj na plazu, a nič ne de - bilo je sladko. Zatem smo le vstopili v pravo steno in z užitkom preplezali 'poševni' skok, ki se nam je odprl tik zatem, ko smo že ugotavljali, da grapa sploh ni zalita. Nad njim smo takoj trčili še v tretji in…
Itak sva bila že presneto pozna, pa še deževati je pričelo, četrt čez osem sva končno uspela odbrcati z izhodišča, na srečo je dež takoj prešel v sneg, zatem sva utrujala monoton asfalt, dokler se malo pred cestno izravnavo pod Jezerci debelina novega snega ni tako zelo povečala, da sva morala kolesi guuurati vse do smučišča. Pred spustom sva ugotovila, da od treh akumulatorjev, ki se niso imeli čas napolniti, dva sploh nista nič delala, tako da se je Manjca zadovoljila z ledico. Novega snega je bilo zatem v zametih toliko, da sva s prednjima kolesoma neprestano nasedala v sneg, nižje je šlo…
Do vrha nismo prišli, je bilo pod sedlom zaradi napok in samodejnih sprožitev preveč sumljivo, tako da smo hop skočili nazaj v špuro, ki smo jo gor grede potegnili v dobre pol metra visokem pršiču in proti vsem pričakovanjem odmaglili v dolino. Spust je bil namreč sila zabaven, slalomiranje in kakršnokoli smučanje v celcu po 'ravninski' Železnici je seveda odpadlo, zato pa smo našli nam povsem nepoznano disciplino, smuk točno po špuri. Letelo je kot sneta sekira, v Jermanu pa še bolj, ravnotežje je bilo na preizkušnji, ko je pa 'navkljub pogumu' le preveč letelo, smo se le malo nagnili nazaj…
Zimsko Peco sva že skusila, enkrat čudovito pravljično odeto v belo, tokrat smo zadeli še bolj pravljični spust po 20 cm pršiču. Smuka je bila resnično tako noro dobra, da vsi superlativi enostavno odpovedo. Posebno na zgornji polovici nad Zgornjo planino Luža do glavnega grebena, ki smo jo morali brez pardona ponoviti. V drugo je šlo seveda še bolje kot v prvo...
Gabrijel , prav lepe pozdrave z Viševnika tudi tebi nazaj, prazniki so bili fejst lepi! ;)
Namesto Marijance z Boštjanom na Viš. V Špranji sva še malo kolebala glede SZ debri, a je bil sneg čisto premehak, tako da sva se dobesedno zaprašila v Mojzesov žleb, na drugi strani splezala do in skozi galerijo, ter se vleeekla po strehi do najvišje točke Viša. Smučarija nazaj do okna je bila zračno lahkotna, basanje skozi okno enostavno, še lažje je šlo kar po luftu pod galerijo, zatem malo švicanja nazaj do Mojzesa in vse boljša smuka v Zgornjo Špranjo, kjer se je po pršiču na trdi podlagi prašilo za nama. Še preden sva iz Mojzesovega žlebu zares odvila v Zgornjo Špranjo, sva prečila desn…
Kolesarskih Mohorjev je očitno na tone tudi Polhograjci premorejo vsaj tri. Kdor misli, da smo vsak dan peljali drugega, se moti, padlo je tudi še kaj malega vmes, ta najbolj luštnega smo se pa lotili le enkrat, tako da je obisk zagotovljen, takoj ko 'belo govno' skopni. Za sobotno avanturo Luka obljublja filmček...in tukaj je: Triple Tris...
Za odkup sobotnih nevšečnosti nas je Mauro dvakrat zapeljal preko Kopitnika. Prvi (asfaltni) vzpon bi gotovo lahko zastavili tudi bolj luštno, ostalo je bilo pa tako, kot se šika - vključno z obema spustaškima bonbončkoma. Posebno presenečenje je bil sam prihod na z jeklenico oborožen vrh, kjer se na lepem odpre čudovit pogled v/nad dolino.
Iz Železne Kaple smo brcali po označenih poteh in cestah do stika z glavno markacijo 603, ki je prav tako malo mešano vodila do markiranega razcepa, kjer smo spet malo mešano odvili navzgor na Ojstro. Kaplo smo izbrali, ker je bilo samo tam napovedano suho vreme in je vse do 100 m pod vrhom Ojstre tudi držalo, takrat pa sta nas nevoščljivca po mobilnem kontaktu napadla z voodoo tehniko, saj se je nemudoma zatem ulilo, nemarno ohladilo in prešlo v babje pšeno, ki nam ga je silovit veter bičal v obraz, potem pa se je razvila snežna nevihta z bliskanjem, tako da smo vršni železni križ opazovali…
Še ena tura z Otliškim oknom, ki se je navkljub povsem neobetavnim izgledom odlično odvila. Tokrat moker vzpon na Kovk je bil presenetljivo lepo vozen, 'prepovedan spust pri padalcih' na naše veselje ni bil tako hud, kot se je strašilo, drugi vzpon na Kovk je bil še lepši, greben je itak vedno lep, za nameček je Miha pokazal idealen obvoz najbolj sitnega odseka, spust z Otliškega okna pa vedno navduši, le stopnice spodaj ob Hublju tokrat niso bile preveč prijazne...