Kategorija
10.959 novic
Pršiča res ni bilo za zamuditi in sva popoldne neobhodno poletela na Begunjščico. Spustila sva se po Osrednji grapi in vse do podna uživala v izvrstni smuki. Brez dvoma je bilo vsaj za 'majka'... ;)
Povnovo dolino sem sam že presmučal, a sem se je lotil po pameti, kar pomeni iz Suhega dola! Tokrat sva šla po grapi gor in to z mislijo, da iz zatrepa poiščeva prehode ob Pallavicinijevem žlebu na vrh Jezerske Kočne (smučarska smer Streha poskusov, VI), v tem primeru bi seveda odsmučala v Dolce... Pristop po Povnovi je resnično 'grozljivo' dolg. Čisto predolgo prečnico sva sicer nekoliko ukanila s prehodom čez prag nekje v sredini (ko je zmanjkalo snega, sva se poslužila nama domačega ruševja), a so bile razmere obupne, saj je bilo že zjutraj vse m&m (= mehko in mokro ;). M je bila tokrat na…
Smer normalnega pristopa s severa je hkrati tudi najlažji vzpon na vrh Krničke gore, ki je pravzaprav le SV predvrh Mrzle gore. Smer sva imela že dolgo na muhi, lani se nama je pa pri sestopu z MG na KG utrnilo, da bi se v dobrih razmerah mogoče dalo celo smučati prav z vrha MG. Prva ovira je že prag nad Belsko Kočno, kjer gredina s plazu v desno povede na zelo izpostavljeno prečnico. Zato sva na trdi/pomrznjeni podlagi toliko bolj nejeverno opazovala sledi predhodnikov (Jezersko sedlo je priljubljen TS), ki sta 'težavico' navzgor oddelala kar na smučeh. Midva sva si mimo jeklenic in zraka br…
"Vraga, a sva tut u drugo zaston pršla?" nama je v škrbini Toplarja odzvanjalo v glavi ob pogledu na presneto trd/pomrznjen izstop Tihotapske grape (IV, 400 m). Vseeno sva se pripravila za spust, se počasi premaknila na levi (od zgoraj) izstop, ki je bil bolj užiten, še malo cincala, razpredala o najtežjem (= uvodnem) zavoju in potem 'junaško' zamenjala smuči in palice za dereze in cepin ter skočila pogledat razmere lučaj nižje v grapo, kjer naju je prijazno pričakal mehki napihanec. "Greva dol!" sem se odločil, zamenjal orodje in sproščeno presmučal izstop, ki pa Marijane kar ni prepričal in…
Po cesti na Viško planino sva začuda imela pomrznjeno, tudi v nadaljevanju je bilo trdo še vse do veličastno izpostavljene police, ki v kopnem ponuja udoben sprehod h koči Corsi, v snegu je pa na njej čisto druga pesem. Previdno sva potegnila smučino v še nedotaknjeni belini, a na najbolj ozkem delu sva po pameti za kratko raje nadaljevala peš. Za lagoden sprehod je zraka čisto preveč in predvsem je čisto preblizu... Nad kočo sva pod pečinami Viša nadaljevala v levo po grapi (slabih 40°), ki pada z Mojzesove škrbine (Škrbina Zadnje Špranje, 2271 m) in par deset metrov pod njo odvila po izpost…
Da je Nabojs smuški vrh, sva spoznala lani, a takrat za spust ni bilo dovolj zalito. To je očitno kar pravilo, saj sva navkljub s snegom obilni zimi razmere komajda ujela za smučljiv rep, ki bo čez teden dni že čisto preveč gol... Iz Žabniške krnice proti Nabojsevi škrbini (1970 m), lučaj pod njo (1900 m) v desno na strmo rampo in po njej vseskozi ob steni naravnost navzgor do zapore, ki se ji umaknemo s kratko prečnico v desno (najtežje mesto). Teren se nekoliko položi, mi pa vseskozi pod (!) grebenom prečimo prek nekaj zaporednih robov daleč v levo in med njimi ubiramo prehode (grape, vesin…
Vzhodni greben Begunjščice sva parkrat že imela na 'smuški muhi', a zgoraj kar ni bilo pravih razmer. Pozimi sva ta 'od gornikov pozabljen' greben že prehodila, tako da sva vedela, da bi bil smučljiv, izkazal se je pa za naravnost luštnega... Šentanc je bil presenetljivo trd, tako da sva se samodejno usmerila proti vstopu Lenuhove smeri, kjer sva z veseljem uzrla, da nama je nekdo podaril stopinje. Sneg nad napoko v direktnem vstopu nama je po par neuspelih poskusih ravno še omogočil poteg navzgor, višje so bile razmere nasploh odlične in stopinje so naju vodile več ali manj po žlebičkih nara…
Odkar sva pričela s TS naju po malem vedno vabi slika v Jenčičevem vodniku, kjer med skalnimi rebri na južnih pobočjih Krna nemoteno uživa osamljeni jezdec... Poročilo na TKG je tako prišlo kot naročeno in sva z veseljem ugriznila. Z izhodišča (planina Kuhinja, 1000 m) naju je pričakal silovit pogled na ogromno razsežnost južnega pobočja, takoj zatem pa še bolj siloviti ostanki plazov, ki so planino le za las pustili pri življenju. Pod osrednjim delom, ki ga prekinjajo pečine in se jim običajna smer umakne daleč v levo, sva sledila stopinjam v plitvo grapo (slabih 300 m, slabih 40°), ki se je…
Tura je opisana v Candolinijevem vodničku (Gruppo del Montasio, delno zahtevno), poteka pa v okviru markirane poti iz Zajzer in mimo koče Grego na vrh. Do koče je očitno vedno uhojeno, nadaljnja smučina izpred tedna nama je pa pri 'Jezercu' utonila pod napihanim snegom. Začuda sledi niti v gozdu niso bile sledljive, tako da sva lagodno vlekla svojo špuro. Nad jezerom je tudi orientacija bolj zapletena, a se najbolj naravno nadaljevanje vedno izkaže za pravilno, kar nam potrjujejo redke markacije. Sam vršni vzpon po grebenu je celo presenetljivo izpostavljen, razgledi so pa naravnost božanski.…
Goli vrh nad Jezerskim (1787 m) ni splošno poznan TS cilj (v vodničkih ga ni), med domačini je pa priljubljen. 'Koroški' Matjaž je celo zaljubljen vanj, saj je malodane vsak dan na vrhu in prav on pozimi vztrajno utrjuje gaz za pešce, ki sva jo uporabila pri vzponu - dosledno vseskozi po markirani poti. S smučmi je šlo po in ob gazi večinoma dovolj lahkotno, vmes smo se pozdravili z neutrudnim Matjažem, nad Jenkovo planino je bilo pa veselja kmalu konec, saj je za hojo na smučeh prestrmo in pregosto. Nekje na polovici naju je ujel domačin (jasno - v tekmovalni TS opremi), nekaj časa smo se še…
Ker v glavi ni bilo nič konkretnega, razen obeta dobre smuke, sva samodejno končala pri 'gamsovi oštariji'. Žal šele opoldne, saj so vremenarji nekoliko zamočili in nama je sonce ojužilo sneg, pri drugem spustu je pa v senci že začelo zmrzovati... Smuka je bila vseeno dobra, resnično bogati razgledi so se nama pa na vrhu Kolka tokrat prvič razodeli.
Namesto pršiča sva ob spremljavi goste megle, sneženja in silovitega vetra zadela povsem spihano vršno pobočje. Začuda tudi spodaj v gozdu ni bilo globoke/mehke smuke, ker je bil 'kvazi' pršič bolj 'grabljive' sorte...
naju je s Pikico prisrčno gostil že lani, tokrat se nam je v lovu na pršič pridružil še Andrejček. Bilo je luštno mehko, braniki še stojijo in so nas pritegnili še bolj temeljito...
Na Trupejevo poldne greva vedno v pričakovanju zimske pravljice, tudi tokrat naju je prijazno sprejela. Iz Železnice sva od lovske koče odvila levo na razgledni Z greben (to varianto nama je razkrila strokovnjakinja za hribovske otroke ;), kjer do vrha v sončnem vremenu le uživaš. Z vrha sva se spustila na sedlo z Belimi pečmi in odločno odsmučala na drugo stran, ki sva jo sicer že večkrat nameravala, a sva se vsakič po sili razmer zadovoljila z normalko. Bilo je božansko... Tereni so bistveno bolj smučarski, in ker ni bilo posebne nevarnosti plazov, sva se lahko držala pobočij Belih peči, ki…
Zdaj, ko sem uresničil nedeljsko grožnjo in upepelil vso opremo, ki mi je letos malodane razpadla, je bilo potrebno poskusiti novo: smuči, vezi, pse. Nenavaden občutek, avtomatizmov še ni, uvodni vtisi odlični... Na vrhu sva dolgo cincala, če ne bi zasmučala na Srenjski preval ali po 'Široki' grapi pod Jezerca, a se nikakor nisva uspela prepričati. Po spustu z vršne glave sva 'grobo' preizkusila snežno odejo (točno v vpadnici vrha, kjer je najbolj strmo in se sonce tudi najbolj upre), ki je proti vsem pričakovanjem (sneg ni deloval posebno namočeno) izjemno močno splazila. To nama je odgnalo…
ali Veliki Javornik je prav tako TS klasika, ki sva se je dosledno ogibala. Na spletu sva brala o zaprtih zasebnih cestah in sva ubogala Poljanca (Turni smuki) ter štartala iz Lomščice in se prek številnih ograj/plotov končno prebila na zasneženo cesto, kjer sva zatem naštela štiri avtomobile ;) Za zabavo so se mi že na cesti pošteno potrudili psi in z zagnanostjo niso prenehali vse do vrha, a sem bil vztrajnejši, bolj neusmiljen in jih pod vrhom v pomanjkanju 'šraufizmov' že povsem mirno natikal nazaj tudi na vsakih par minut. Z dolgočasne ceste naju je na (Gabrčev ali Reberčev?) rovt zvabil…
Teče najina sedma turnosmučarska sezona, a naju Baba navkljub (verjetno pa ravno zato) slovesu morda celo najbolj priljubljenega turnosmuškega cilja doslej nikakor ni uspela zvabiti. Tokrat sva šla bolj za hec pogledat, kam romajo silne množice. V tipični 'družinski idili' sva z Dovjega odrinila v četrturnem razmaku in ubrala vsak svojo smučino. Sam sem sledil cesti in za Blaščevo skalo odvil s smučinami, ki so vodile čez senožeti. Višje sem nekje očitno zaštrikal, saj sem moral v neprijetno strmem gozdu nekaj deset metrov oddelati peš, na Ravnah sem spet ujel udobne smučine, vseskozi sem se…
Plaz pod Zajmenovimi pečmi (na kartah imenovan Vranček), ki za zadnjim predorom ljubeljske ceste na desni strani priklene pogled, se nama že dooolgo mota po glavi, pa nekako nikoli ni bilo pravih razmer, morda sva bila pa le midva preveč izbirčna. Enkrat sva ga na pragu poletja (30.4.03) sicer že skusila pri sestopu z Zajmenovih peči, kamor naju je zvabil navkljub precej pozni uri. Zgornji del (ozka in precej strma grapa) je bil izjemno 'vijugast in razcepljen' (v kopnem 'skrajno' podrt), zatem se širok plaz v naletu strmo zažene v dolino. Takrat se nama je strašno dopadel in sva ga naravi pr…
Odlično razpoloženje se nama je nad Kofcami začelo hitro podirati. Pri natikanju smuči sem osuplo opazil, da mi je serviser brez opozorila podaljšal dolžino okovja (pri težjih spustih je vsak mm pomemben - kaj šele cm), zatem sva v megli zgrešila odcep za Veliki vrh in presenečeno ugotavljala, kako ozko je zastavil greben proti Kofce gori. Pihalo je vse bolj nemogoče, sneg je nosilo kot za stavo, pripravnega mesta za ustavljanje pa ni hotelo biti, tako da sem napol miže in povsem ledenega obraza nadaljeval na vrh, kjer so kletvice prosto letele od mene. V 'popolnem bojnem oklepu' je bilo divj…
Prav pestro sva si zastavila vzpon k Veliki Črnelski špici (2332 m) čez Klinkonov žleb, ki naju je vztrajno motril z zemljevidov, kjer se je dalo razbrati, da ima v povprečju 45° (550 m). Prehod nad škrbino pri Vrhu Klinkonovega žlebu (1978 m) nama je drugače dal precej več misliti, saj ga poznava v kopnem in tudi z Jalovca se nama pred dnevi z zalitostjo ni prav pretirano pohvalil. Za spust sva imela označeno prek Meli v Korita (vesine pod severno steno Klinkona), kjer sva 'ugibala', da glede na plastnice poteka smer z vrha Velike Črnelske špice: SV stena, IV+, 800 m ('v resnici' slabih 1000…