KaravankeAT
Ko ni sončka v nižinah se podam v višje lege in prav paše tako je bilo tudi tokrat.Izbral sem Kislico kjer že lep čas nisem bil in prav lepo je ponovit že staro prehojeno pot in ob tem tudi drugi letošnji pohod po dolgem januarskem premoru kot vsako leto.Upam da se bo sedaj počasi spet začelo obiran
Tone Toplak Photography - blogLeto 2017 se izsteka in pogledamo nazaj na doseženo,osvojeno vse za dušo notranji mir ter užitek.Za vse to je se je treba potruditi obirati korake v strmino,plezati se izgubljati in spet najti stopiti na pravo pot na koncu pa je to vse poplačano z srečo.Zato naj bo SREČNO 2018.Pa vsem varen korak v
Tone Toplak Photography - blogV soboto smo se še v sneženju peljali proti Ljubljani z namenom da bi šli na Obir. Zaradi prometnih razmer smo načrt spremenili in se odločili za turo pod Kriško steno. Parkirali smo pri mostu, bilo je okrog 10 avtomobilov. Po zratrakirani progi do Koče v Krnici, naprej po potegnjeni špuri do pod Kr
Z dvemi avti (Miro, Zoran, Milan, Marko, Hari, Martin) se ob 6:30h iz Šempetra zapeljemo mimo Ljubljane in Tržiča, skozi ljubelski tunel do Borovelj, kjer zavijemo desno do prelaza Šajdnikovo sedlo (1069m nv). Tu parkiramo, si nadenemo smučke in začnemo z vzponom po spluženi gozdni cesti, v smeri
Sončna sobota je po dolgotrajnem dežju in pred ponovnim poslabšanjem kar klicala v gore. Na tak dan bi bilo greh ostati doma. Ven, samo ven, nekam na sonce! S prijateljico Zvonko sva se zmenili, da jo mahneva k sosedom na Obir. Ob sedmih sva bili dogovorjeni v Šenčurju nasproti be
Enkrat je treba začeti, kdo ve, kdaj bo spet sneg, upam da ne šele februarja! Z Luko sva v sredo okoli 11h priplužila pod Kapelško kočo (Eisenkappler Hütte, 1553 m); do ovinka na 1420 m je šlo z letnimi gumami, od tam naprej z verigami, a le do serpentine na 1460 m, kjer je zmagal sneg (~15 cm). Sn
Obir je gorski masiv v Karavankah na Avstrijskem Koroškem. Od glavnega grebena Karavank ga loči dolina Obirskega potoka. Prav ta “izolacija” Obirja od ostalih gora v Karavankah, pa je razlog da ga doslej še nisem obiskal. Namreč večina vrhov in gora v Karavankah je dovolj blizu skupaj, d
V soboto, 10.6.2017 smo v skladu s planom pohodov realizirali pohod na Ojstrc (Hochobir), s svojimi 2139 metri najvišji vrh avstrijskega pogorja Obir. Dobili smo se ob 4.30 v Cirkulanah. Nadaljevali smo pot proti Slovenskim Konjicam, čez Vitanje vse do Slovenj Gradca, kjer smo naredili kratko
Mali Obir / Kleinobir 1948 mudeleženci: Sabina, Aleš, Kristina, Jana, Marjan, Sašo, Stojan, Meta, Nevenka, Antonija, Tomaž, Slavkotrajanje: 7 h 5 minvišinska razlika: cca 1500 mdoližina: 19,3 kmPo celotedenski borbi z vremenskimi napovedmi je še najbolje kazalo v nedeljo, pa še to le do dveh popolda
Tomaž ŠarcOdhod: v soboto 6.5.2017 ob 7.uri izpred Osnovne šole TržičSmer: Ljubelj, Borovlje, Sele, ŠajdaVzpon: Šajda 1068m – Kravji vrh / Kuhberg 2017m – 3 ureVišinska razlika: 948mSestop: Kravji vrh 2017m – Kapelskakoča 1553m – Obirska planina 1272m -Šajda 1068m – 3,5 urePovratek v Tržič čez Jezersko v popo
Hajnžev Praprotnik 1727 mudeleženci: Sašo, Marjan, Maks, Janeztrajanje: 6 h 40 min višinska razlika: cca 1150 mdolžina: 13 kmZa ves teden po Veliki noči je bila slaba vremenska napoved, le za ponedeljek so bili za obisk gora dobri obeti. Prvotna zamisel je bilo področje Obirja, toda zaradi opravičen
Tomaž ŠarcZa nedeljo z Gašperjem izbereva krajšo turo. Okoli osmih prispeva v Zadnjico. Po zajtrku se odpraviva lepemu dnevu naproti. Temperatura je bila kar nekaj stopinj pod ničlo, zato se ne obirava. Po 45 minutah ceste prideva do razcepa, kjer zavijeva desno proti Prehodavcem. Prečiva strugo in se pričnev
Primož Grahelj - blog
Poročilo, Turni klub Gora: V petek zvečer do izhodišča (jezero Fedaia), avto sva pustila na vrhu ceste (2100 m), kjer se tudi začne strnjena snežna odeja. Zjutraj sva v ’sportsko-laganem’ tempu brez obiranja v treh urah preko severne stene, ki je bila še krasno zalita, pristopila na vrh. Strmega dela je za 300 m, naklon 45-50°, nad njim je do vrha še dobrih 100 m položne strehe. Desni del stene je sončnim žarkom izpostavljen že takoj zjutraj, levi del pa precej kasneje, kar omogoča krasno kombiniranje z dvema spustoma. V soboto je pošteno pomrznilo, tako da sva na vrhu počakala dobro uro in o…
TKG: Z avtom je najbolj smiselno parkirati na križišču nad Jagovcem (800+ m). Gor in dol po Široki riži. Več ali manj gnilo, nad cesto je snega še veliko (razen kratkega odseka na grebenu), po cesti se je dalo brez sestopanja pripeljati do "dna", potem pa še par minut malo gor-dol peš do avta.
Avto smo pustili ob glavni cesti (pod kmetijo Jagovc), do tam smo tudi prismučali. Spodaj (tega dela je 500 vm) se je pri vzponu smiselno posluževati markiranih bližnjic, za spust je pa boljša izbira cesta. Večina se od tam povzpne na vršni greben po Široki riži na desni. Mi smo šli gor po Zahodnem žlebu (Gipfelrinne, 400m, do 40°), kjer je dovolj širok za prijetno zavijanje, le v spodnji tretjini prostor lahko omejuje drča po sredi. Z vrha smo odsmučali po odličnih razmerah v atraktivni in kar strmi varianti mimo Zvonika (tudi čez 45°), ki se Z žlebu priključi 200 m pod vrhom Ojstrca. Zatem…
Razložili so nam, da se da po Obirju potke lepše skombinirati, pa smo poskusili. Iz Kaplje po naši varianti do Obirske planine in naprej mimo koče, kjer je do vrha praktično vse vozno. Spust na Šajdo je bil resnično zelo lušten, z nekaj detajli ravno na naši meji, zatem je sledila lepa in (spet praktično v celoti vozna) prečka, ki smo jo mi dosedaj zares vozili v 'napačni' smeri ter še grebenski posladek nazaj v Kapljo.
Ponovili smo turo (Pridružil se nam je Matej, ki je drugače po 'fohu' plezalec.), ki se nam je lani po celodnevnem garanju ter iskanju tako strašno dopadla in tokrat moramo povsem neskromno zapisati, da nam je lani trasa 'kolesarskega Obirja' po dolgem in počez resnično izvrstno uspela. Letos je bila tura brez nepotrebnih zapletov (Razen 'povsem' zlomljenega okvirja, ki nam je z dvakratnim nameščanjem obližev popestril dobro uro - kolo je pa začuda zdržalo, nikoli ne bi verjeli, če ne bi videli!) prav čudovito tekoča, lovsko potko smo zadeli iz prve, porivali vsega skupaj 150 vm, se čudili, k…
Ponovno prečenje izjemno zobatega Rokavskega grebena je bilo že nekaj časa na najinem sporedu, odločilno naju je zbodlo vabilo v čudovito/iskrivo napisanem vodničku Martuljek, kjer avtor na Mali Oltar po smeri Bučer-Kristan (IV-/III, 450 m) vabi z besedami: "Če bi bili mi alpinisti nevoščljivi, te smeri ne bi privoščili niti najboljšim prijateljem. Priporočamo jo vsem!" Tako je nadvse ambiciozna in dooolga kocka padla na: iz Martuljka na Mali Oltar, po nama že znanem grebenu Oltarjev na Velikega brata, na Visoki Rokav in za vrhunec dneva prečenje najvišjega in z vsemi nepreštetimi stolpiči go…
Turo smo potegnili zelo velikopotezno in skrajno optimistično, kajti vedeli smo le, da je spust od Kapelske koče po grebenu v Kaplo prvovrsten, da je med tednom zaradi gneče pravi dan in da z Marijano še nisva bila na Kravjem vrhu, kar je določilo izbiro izhodišča, ki smo ga postavili na sedlo Šajda, 1069 m. Na najboljšem zemljevidu je s sedla vrisana cesta, ki jo vseskozi sekajo markacije, najvišje na 1300 m, nadaljnjih 50 m pa se cesta zaključi, tako da smo na zadnjem razcepu odvili po markacijah, malo še peljali potem pa smo se pripravili na dolgo porivanje, ki ga je bilo na 1400 m na naše…