Nalaganje ...
KaravankeAT
Razložili so nam, da se da po Obirju potke lepše skombinirati, pa smo poskusili. Iz Kaplje po naši varianti do Obirske planine in naprej mimo koče, kjer je do vrha praktično vse vozno. Spust na Šajdo je bil resnično zelo lušten, z nekaj detajli ravno na naši meji, zatem je sledila lepa in (spet praktično v celoti vozna) prečka, ki smo jo mi dosedaj zares vozili v 'napačni' smeri ter še grebenski posladek nazaj v Kapljo.
Ponovili smo turo (Pridružil se nam je Matej, ki je drugače po 'fohu' plezalec.), ki se nam je lani po celodnevnem garanju ter iskanju tako strašno dopadla in tokrat moramo povsem neskromno zapisati, da nam je lani trasa 'kolesarskega Obirja' po dolgem in počez resnično izvrstno uspela. Letos je bila tura brez nepotrebnih zapletov (Razen 'povsem' zlomljenega okvirja, ki nam je z dvakratnim nameščanjem obližev popestril dobro uro - kolo je pa začuda zdržalo, nikoli ne bi verjeli, če ne bi videli!) prav čudovito tekoča, lovsko potko smo zadeli iz prve, porivali vsega skupaj 150 vm, se čudili, k…
Ponovno prečenje izjemno zobatega Rokavskega grebena je bilo že nekaj časa na najinem sporedu, odločilno naju je zbodlo vabilo v čudovito/iskrivo napisanem vodničku Martuljek, kjer avtor na Mali Oltar po smeri Bučer-Kristan (IV-/III, 450 m) vabi z besedami: "Če bi bili mi alpinisti nevoščljivi, te smeri ne bi privoščili niti najboljšim prijateljem. Priporočamo jo vsem!" Tako je nadvse ambiciozna in dooolga kocka padla na: iz Martuljka na Mali Oltar, po nama že znanem grebenu Oltarjev na Velikega brata, na Visoki Rokav in za vrhunec dneva prečenje najvišjega in z vsemi nepreštetimi stolpiči go…
Turo smo potegnili zelo velikopotezno in skrajno optimistično, kajti vedeli smo le, da je spust od Kapelske koče po grebenu v Kaplo prvovrsten, da je med tednom zaradi gneče pravi dan in da z Marijano še nisva bila na Kravjem vrhu, kar je določilo izbiro izhodišča, ki smo ga postavili na sedlo Šajda, 1069 m. Na najboljšem zemljevidu je s sedla vrisana cesta, ki jo vseskozi sekajo markacije, najvišje na 1300 m, nadaljnjih 50 m pa se cesta zaključi, tako da smo na zadnjem razcepu odvili po markacijah, malo še peljali potem pa smo se pripravili na dolgo porivanje, ki ga je bilo na 1400 m na naše…
Pomladi sva zapisala, da ob veliki pošiljki snega ne cincava več z izbiro ture. V sredo sva bila toliko 'zgodnja', da je bila špura potegnjena, ni pa vodila na sam Srednji vrh (1853 m), kamor sva brez razmišljanja potegnila. Spust z vrha direktno v smeri planine je ob redkih smrekah in globokem pršiču res čudovita poezija, ki se je ne naveličaš. Pod planino sva za spremembo nadaljevala po grabnu desno od poti (umik goščavi), kjer naju je presenetil lušten skok (dobre 3 m) z mehkim pristankom. Pod njim je bilo nadaljevanje smuka, vseskozi po redkem gozdu, izjemno... Dan kasneje, ob novi pošilj…
Južna krnica Belega potoka (Circo Sud di Riobianco) je malo poznan svet 'na drugi strani' Visoke Bele špice, tudi v literaturi o njej ni veliko zapisanega (Buscaini je opisal smer pristopa prek krnice na Zgornjo škrbino Belega potoka). Obetali (pridružila se je Pikica) smo si res čudovito, samotno turo, a je čaroben zaključek presegel prav vsa pričakovanja... Od koče Bruner po Poti Saškega kralja do drugega zelo izrazitega žlebu in po njem navzgor na škrbino Angolo (1730m; zaporo v zgornjem delu obplezamo na levi, II) pod istoimenskim vrhom (1910m). S škrbine po rušnatem grebenu navzgor (steč…
Iz Kluž na Vrh Krnice, po grebenu do zloglasnega mesta (sestop z Oblice) in naprej vsaj do Briceljka. Drugi del grebena naju ni 'skrbel' (od Plešivca do Moreža sva prehodila lani), vse ostalo nama je bila še uganka. Opis vzpona ni potreben, saj samo sledimo markacijam, bi bila cinična, a skoraj resnična izjava. Markacije so sicer redke, a na nepravih krajih :) Dobro je vzpon na Vrh Krnice opisal Mihelič v vodniku JA. Malce naju je presenetil začetek (lovsko pot takoj preseka nova vlaka), razcep pri 1250m ima dve nadaljevanji (grebensko, ali bolje shojeno 50 metrov levo in nato navzgor), pod g…
Z avtom sva se zapeljala prav do Eisenkappler Hutte, 1553m (ceste pozimi ne plužijo). Snega je na tej višini do vrha čevljev, markirana pot proti vrhu je zelo dobro shojena. En, dva, tri sva bila brez težav (lahko in položno) na vrhu Obirja (Ojstrc, 2139m), kjer je precej neokusno nastlano: dva križa (eden zelo velik), večja in glomazna ploščad in na njej (stara?) meteorološka postaja, dve spominski plošči, skrinja in vpisna knjiga,... No, saj če ne bi bilo nastlano, sploh ne bi vedela, da sva na vrhu. Megla je bila za rezat.
Vprašanje v pretekli anketi se je glasilo: Ali se s Storžiča (2132 m), vidi najvišji vrh Obirja (2139 m)? Pravilen odgovor je: da. S Storžiča se ob lepem vreme...
S PD smo se zopet podali malo čez našo mejo. V nedeljo, 27.10.2024 smo bili na Pristovškem Storžiču, na razgledni gori nad Jezerskim Vrhom. Na mejnem prehodu, tokrat brez stražmojstrov, smo začeli našo pot. Na začetku lepo zložno, do lovske bajte. Tam je začetek Kranjske smeri proti vrhu. Je bolj st
Turo sta nam podarila Nejc in Boštjan, za vzpon sta izbrala čudovito in razgibano varianto po Z strani Mrzlega vrha (na V strani poteka dolgočasna 'cesta'), poležavali smo na razglednem Visoč vrhu, spust smo pa odslalomirali po grebenu v Tolmin: Gabrje, Skalca, Mrzli potok, Krn, Pretovč, Sleme, Visoč vrh, Sleme, Medrja, Pretovč, Školj, Vodel, Spotnica, Gabrje. Prav luštno je bilo! Mulatjera nad Gabrjem je prav prisrčna in kot nalašč za vožnjo navzgor, le sam prehod preko Mrzlega potoka smo ubrali po 'težji' (beri nemogoči) varianti, pa tudi tik zatem nad macesnovim gajem smo sumljivo štrikali…
Od Borovniškega jezera smo šli navzgor po Jagovčevi riži, navzdol pa po SZ žlebu.Smuka v zgornji polovici ni bila slaba, spodaj pa beton do avta. Sneg je spodaj zelo pobralo - pristopna gozdna cesta je v zadnjih izdihlajih - smo šli 2x malo peške.Fajn dolga tura v domačih hribih.
Tudi midva včeraj na Ojstrniku. Glede na špuro do Dolinzaalma je izgledalo, kot da bo vzpon na vrh lagoden, pa sva morala vseeno potegniti gaz. Prvi vzpon sva zaključila pri zadnjih smerekah in že od tam zavila navzdol. Ker je bil teren v tej smeri malo bolj položen (beri opis Marijana & Marko),
Čas nama je dopuščal, volja pa je tudi bila neizmerna in tako sva z Vidom v petek, 10.7. zjutraj, ponovno pod NŠG. Tokrat naju je zamikala Košir - Brelih. Lepa smer, vendar pa s trenutno sila tečnim pristopom po snežišču in njega zgornjem delu preko krajne zevi nekako do skal, kjer naj bi bil vstop.
Tokrat sva z Gašperjem sklenila, da greva pogledat nad Ukve v Italijo. Z avtom sva se pripeljala do zapuščene koče Nordio. Pot sva peš nadaljevala po cesti do neke nove koče. Tam sva si nadela smuči in kmalu dosegla sedlo, kjer je meja med Italijo in Avstrijo. Kam sedaj? Prvoten plan je bila Cima be
Cilj je bil Vajnež, pa naju je zamegljen greben Stola in Vajneža prestavil na vsaj malo osončeni Ovčji vrh. JZ pobočje je še dovolj zasneženo. Peš pot je pa večinoma kopna. Vzpela sva se na smučeh, zadnji del je šlo pa lažje na noge. Smučanje je bilo kljub malo zmehčanem snegu fajn. Po cesti je pa i
Zjutraj je naletaval sneg, zato se nam z odhodom na turo ni mudilo. Po obilnem zajtrku, kavi in drugih nujnih jutranjih ritualih, smo se le odpravili na plano. Skozi gozd do Krstenice urežemo smučino po mehkem, nepredelanem snegu, nato odsmučamo v konto pod Ogradmi. Na odcepu za vrh je že pas kopnin
Ob 8h štart iz zaselka malce višje od Svete krvi, še pred planino naletimo na veliko plazovino v gozdu, sledimo trem avstrijcem, malce zaidemo, se vrnemo in spustimo do koč na planini. Sedaj smo na špuri. Na srečo smo v dolini, po grebenih veter dviga bele zavese, počasi se dvigamo do »ceste«,izbere
Prejšnjo soboto smo odprli sezono, glede visoko ležeče snežne meje ciljev ni veliko in smo se odločili za Preber. Po steptani cesti smo se povzpeli do Preberhalterhuette in potem po številnih smučinah do vrha. Vreme je bilo ospremeljivo občano, vetrovno in mrzlo, na vrhu je bilo -11 C. V spustu je p