Kategorija
14.194 novic
Led »Ste že bili kdaj nesrečno zaljubljeni? Ste že kdaj opazovali kak slap? Ni velike razlike. Stojiš in nemo zreš v slap, čutiš kako diha, ga miže poslušaš, morda zakričiš, mahaš z rokami, lahko se tudi utopiš v tolmunu pod njim, vse zaman, neumna voda samo teče, teče, teče in izginja za vedno! Nei
Raje kot da bi šel smučat, sem se odpravil na vrhove nad Soriško planino. Pričakoval sem, da se mi bo zaradi novozapadlega snega globoko prediralo. Vendar je novega snega ravno toliko, da je prekril star pomrznjen sneg, na katerem bi mi sicer brez derez drselo. Tako da je bil sneg ravno pravšnji za
En lepo preživet lep vikend v lepih krajih. Takoj po sneženju sicer nisva vedela kakšne bodo razmere in kje bova končala, ampak tokratni cilj je bil predvsem trening. In tam nad Bohinjem lahko hodiš v nedogled ne da bi se … Nadaljujte z branjem→
je ob zadnjih padavinah dobil le nekaj cm novega pršiča … a podlage je bilo vseeno dovolj … da je bila smuka uživaška … in to od avta do avta   
Pretekli vikend smo tekači na Bledu nabirali kroge okrog Blejskega jezera v spomin na ultramaratonko Ruth Podgornik Reš. Ruth spoštujem, ker je s svojim tekom zelo veliko naredila za prepoznavnost gorskega ultramaratona v Sloveniji. Žal pa jo osebno nikoli nisem spoznal. Se pa s smrtno grozo spomin
26.2.2017 Prvotni plan je bil Ovčji vrh iz Medvedjega dola. Vendar je pršičasta flanka na severni strani Stola izgledala preveč vabljivo. Gaz so nama delali avstrijci (seveda so potem oni tudi prvi popršičali najbolj pršičasti pršič). Nisem imel pojma, da se da od tam naprej na Stol. Nekako sva se p
Zimska tura v hribe je že dolgo na spisku mojih želja, a mi kar nekako ni uspelo povezati vseh koncev. Zdaj pa se je vse skupaj končno poklopilo in že v prvem poizkusu je padel dvatisočak.Gorniški klub Limberk je imel v svojem zborniku po planu razpisan zimski vzpon na Storžič. Ob sedmih zjutraj se
Rado Kralj - Radotove slikce, pa še kaj...Vsem, ki so že bili v ozebniku, je kristalno jasno, da je to ena lepših tur. Tudi nama. Ampak kaj, ko je tako dolga. Pa v ozebniku, če imaš smolo, vedno lahko kaj dobiš v glavo. In na koncu. Smučarija tukaj je definitivno najina meja, kjer situacijo še nekako obvladava. Če bi bilo malenkost težje, [
Monte Le Saline (2402m) Passo San Pellegrino (1918m) – Rifugio Fuciade (1982m) – Monte Le... The post Monte Le Saline appeared first on BLAŽ JANEŽIČ.
Soboto sva se s Stašo podala na Rečiško pot, katera se prične na Železniški postaji v Laškem. To je pot, ki zajema več vrhov Zasavsko-Posavskega hribovja. Prvo je bilo Govško Brdo, Baba, Ostri vrh, od tukaj sva nadaljevala na Kal.proti Domu na KaluMrzlica in pogled proti MaličuNaslednja je bila na v
Deyan Grm (redbull) - blogV dolino že prihaja pomlad, zato je na sneg potrebno malo višje. Čeprav sem na Uršlji gor bil že včeraj, sem s kolegico šel uživat na goro tudi danes. Prekrasen dan je pač treba izkoristit na soncu in se naužit vitamina D. Pot sva začela na Naravskih ledinah… …potem pa je samo še nekaj m
Sobota, 17. decembra, je bila sončna, kot nalašč za izlet v naravo. V Škofji Loki sva naložila vnukinji in odpeljali smo se v Kamniško Bistrico. Nihalko na Veliko planino smo za las zamudili, zato smo se zapeljali še do Doma v Kamniški Bistrici in si ogledali izvir Kamniške Bistrice. Tako smo
Tavanja po slovenskih hribihTržičan Klemen Premrl je preplezal enega najtežjih lednih izzivov na svetu - slap Helmken v Kanadi. Ekipa Gopro ga je povabila, da je svoje podvige posnel z njihovimi kamerami. In to edinstvenost je zdaj opazila CNN-ova spletna podružnica Great big story in iz teh posnetkov naredila zgodbo o našem alpinistu.
Najlepše je vstati zgodaj in se sprehajati po še spečem gozdu. Že ko smo se ob šestih zjutraj vozili skozi Gozd Martuljek in se nam je na levi strani odpiral pogled na mogočno gmoto Martuljkove skupine, zgolj orisano v soju zadnjega krajca, smo vedeli, da nas čaka imeniten vzpon. Po zaledeneli cesti od Pišnice do začetka klanca nas je opazoval zgolj osameli Prisank, potem pa se je skupaj z dvigovanjem sonca in pridobivanjem na višini začel odpirati tudi pogled na okoliške gore.
Namesto sonca je bilo zjutraj začuda oblačno, na pobočju proti Škrbini v Cijanerici se je tipalo v gosti megli, in ko sva že skoraj obupala, sva na slabih 2200 m na lepem stopila nad meglo. Snega v smeri do vrha je bilo ravno še glih-za-glih za smučanje, nekaj prehodov je šlo za las, je bil pa vsaj sneg lepo speglan. Pri smučanju sva zaradi že nekoliko namočenega snega naletela na preveč skalnih min, pod smerjo je šlo odsekoma super, odsekoma pa tako-tako. Na cesti se na parih ovinkih že vidi asfalt, naslednji vikend verjetno ne bo več zvezna.
Med tednom sva videla zapis na italijanskem forumu o smučanju s Špika nad Špranjo (po smučarski normalki, Vzhodna stena). Počakala sva na sončno nedeljo in sledila bolj ali manj zapihanim sledem. Na strmini pod škrbinico, nad vstopno rampo, ki odvije levo od turnega smuka na Škrbino v Krajni dol (Forca de la Val), je bilo precej napihanega snega, na vršni strmini pa suh sneg na trši plasti. Smuka z vrha zelo dobra, na turnem smuku je pa sonce ravno prav namočilo sneg, da je šlo lepo na mehko. Pod planino sva večinoma smučala po cesti.
(Hajnžev/Zeller) Praprotnik (1727 m), severno od Košute. Izhodišče je v Selah, Zvrhnji kot, pri kmetiji Gornik (slabih 1100 m). Več ali manj direktno na vrh (SV pobočje Praprotnika). Nad začetno senožeto čaka iskanje pravega grabna, višje se svet odpre in po občutku čez poseke in skozi bolj ali manj redek gozd direktno na vrh. Plužena makadamska cesta do Gornika je prepovedana za promet, dilemo bi-ne-bi sta nama pregnali Jehovi priči, ki se jih običajno sicer ne razveseliš pretirano. "Če greš na obisk, potem smeš peljati." In sva šla na obisk Praprotnika. Čeprav zgoraj živijo samo 3 družine, sva srečala 5 avtov. Izogibanje je lahko kar velik problem, verige obvezne. Novega snega je bilo od 40 (spodaj) do 60 cm. Tik pod vrhom je bilo prestrmo za smuči, brez smuči pa riješ vsaj do pasu. Tako je bil zaključek "meter" pod križem na stranskem grebenčku. Smuka dobra, zgoraj celo zelo dobra, skozi graben pa tako-tako, saj tam ni veliko prostora. Če koga mika severna stran Ljubelja (Povna peč), tam je padlo 50 cm snega, smuka je (še vedno) dobra.
Prejšnjo sredo, ko smo se spominjali pesnikove smrti, smo tudi mi pisali svojevrstno poezijo. Tisto o spečih iglavcih in zasneženih vrhovih. Želeli smo splesti lepe lirične verze, a smo začeli melanholično v megli in nadaljevali malce bolj napeti po neznani poti nekam navzgor. Hoteli smo se povzpeti na Veliki Draški vrh, a zaradi slabe vidljivosti (in posledično izgube orientacije) nismo imeli druge izbire, kot da sledimo stopinjam, ki jih je v sneg odtisnil nekdo pred nami.
Ne morem verjeti, da sta dve leti tako hitro minili. Dve lepi leti, odkar sva z Anjo začela tlakovati (in vmes občasno razbijati) najino skupno pot. "Pot" bo kar prava beseda. Nemalokrat sva se podala nanjo, se odpravila v širni svet. Tokrat pa sva šla po gozdnih, z listjem posutih in zahrbtno poledenelih poteh naše dežele. V hribe, kam pa drugam. Najprej sva jo na novega leta dan mahnila na Jamnik, ob obletnici pa na Komno in še malo naprej.
Petkova večerna vožnja iz “bele” Ljubljane me je navdajala z upanjem, da se bomo zbudili v sončno jutro s konkretno pobeljenimi vrhovi nad železarskim mestom. Jutro je bilo res da sončno, a pogled z balkona proti sedlu Rožca ni bil preveč obetajoč. Ničkaj nizko se ni spustila snežna meja